Biti popolnoma znotraj ne pomeni nujno razumeti, velikokrat pomeni prav nasprotno, spregledati tisto, kar se izrisuje pred nosom. Prav tako pa pogled od zunaj zahteva artikulacijo pozicije pogleda in izrekanja, kritično artikulacijo njegovega konteksta in razmerja moči med objektom raziskave in raziskovalcem_ko. Prav ta presečišča, dvomi in presežki se nalagajo tudi v predstavi Slovenija šteje, ki sta jo režirala Sebastian Nübling, nemški režiser, dejaven predvsem v berlinskem gledališču Maxim Gorki, in sorežiser_ka, glasbenik_ca in koreograf_inja Jackie Poloni.
Slovenija šteje se začne brez besed, s hojo po odru, ki se sklada z vse bolj nalagajočimi se ritmičnimi deli tehno komada, ta hoja performerk_jev, posamič ali po dva, tri, štiri skupaj, pa se postopoma nadgrajuje s ponavljanjem besede »Slovenija«, z vse več gestikulacij, krikov in fizičnih napenjanj. Monotona ponovitev z minimalnimi spremembami v gibih, ki vzpostavljajo razliko in tako poganjajo dramaturgijo (Goran Injac), se postopoma razgradi v diskurzivni del, kjer vsak_a od nastopajočih artikulira eno izmed frustracij slovenskega pravnega, birokratskega in socialnega sistema, prepredenega z nacionalizmom, seksizmom in ksenofobijo. Igralke_ci na odru vzpostavljajo presečnost različnih oblik zatiranj na podlagi spola, rase ali jezika (Janja Majzelj, Lea Aymard, Lina Akif), medtem ko heteronormativna moška telesa izražajo pravni sistem (Primož Bezjak), označujejo radikalno občutje jeze in frustracije zaradi lastne nemoči (Vito Weis) ter splošnih, občih fraz, ki jih v naši družbi pogosto slišimo (Robert Prebil).
Neverbalni, zgolj ritmično-simbolni del predstave sam zase deluje izjemno premišljeno, v občinstvu vzbuja težo, gledalcu_ki ne nudi niti trenutka pomiritve ali sprostitve, s čimer predstava uspešno posreduje tesnobno občutje slovenske družbene klime.
Predstava se nadaljuje z nazornimi opisi človeških fekalij, kjer je vir dreka vedno nekdo drug, zagotovo ne mi ali jaz, temveč sosed, prišlek, nekdo iz dvigala, potem pa se igralci_ke s prehodom v animalizacijo (pse) transformirajo v seksualno nabita telesa, kažejo jezik, se slačijo in ekscesno izražajo vso tisto slo, ki se je prej zdela skrita za potrpežljivostjo, vztrajnostjo in sistematičnostjo. Zaključek se postavi na začetek, telesa ponovno sledijo ritmu tehno komada, igralska ekipa pa na koncu zapusti oder in se znajde med občinstvom.
Slovenija šteje je (nenavadno) razdeljena na dva dokaj različna jezika. Prvi je performativno-gibalni, kjer telesa zaradi dvournega fizičnega napora v nas vzbujajo nelagodje in tesnobo. Do izraza pri tem najbolj prideta Vito Weis s fanatičnim izrazom, prepotenim telesom in agresijo ter Lina Akif z izjemno obrazno ekspresijo in telesno prezenco. Neverbalni, zgolj ritmično-simbolni del predstave sam zase deluje izjemno premišljeno, v občinstvu vzbuja težo, gledalcu_ki ne nudi niti trenutka pomiritve ali sprostitve, s čimer predstava uspešno posreduje tesnobno občutje slovenske družbene klime. Tudi simboli, kot so zalepljena usta Lee Aymard, učinkujejo povedno in hkrati emocionalno nabito.
Manj zanimiv pa se zdi drugi narativ predstave. To je popolnoma verbalni del, ki deluje kot shematično naložen na strukturo čistega performativnega akta in zato tudi deloma odveč. A bolj kot njegova odvečnost se zdi pomanjkljiva njegova sporočilnost. S tem, da smo Slovenci_ke zavistni_e, da svoje želje nenehno tlačimo in da smo pravzaprav kot živali (pozicija specizma), bi se verjetno strinjal marsikdo. Ta cinični pristop odraža prepričanje, ki ga med predstavo pojasni tudi Lea Aymard, namreč da je politično gledališče mrtvo, njegova vpetost v institucionalne okvire in sistem ne zmore ponuditi subverzije na ravni dejanja in konkretnih sprememb, lahko pa se še naprej zapleta v samonanašalno kritiko, s katero se v občinstvu strinjamo in ki jo, paradoksalno, še vedno konzumiramo in produciramo.