Luč ugasne se pravzaprav začne ravno z nasprotnim: s prižigom luči, ki osvetli zadekano gmoto, iz katere gledajo stopala. Kot bi šlo za osvetlitev ne le mrtvega oziroma (s)pokojnega, temveč za razsvetlitev okoliščin smrti, ki smo ji kot publika priča: nema protagonistka, alkoholičarka Christine, umre med nakupovanjem (alkohola) zaradi kapi. Besedilo uvede poetičen monolog v offu o nevidnosti, brezbrižnosti okolice, hlepenju, neuresničenih željah in skrivnostnem trenutku, ko se človek ove (svoje) smrti: kaj takrat razmišlja, kaj si želi? Nas pred smrtjo res čakata pregled po časovni daljici življenja in mučno obžalovanje zaradi življenjskih napak, spregledanih priložnosti in odrinjenih ljudi, od katerih bi se v zadnjih trenutkih želeli posloviti, pa niso tu? Simon Stephens v svojem besedilu izpisuje urbano dramo velikih mest in krajin, kjer se ljudje izgubljajo in prepozno najdevajo (v preteklih letih smo v slovenščini gledali uprizoritev njegovega besedila Maria na odru SNG Drama Ljubljana), tako irealni kot tudi zelo konkretni tranziti in trenja oseb pa so podčrtani z dokaj gostobesednimi pasusi, ki jih poganja sodobni, zdajšnji jezik (besedilo je v živ odrski jezik prevedla dramaturginja predstave Eva Mahkovic).
Začetni nasneti monolog v prvi slovenski uprizoritvi spremlja video, ki je bolj kot v dobesednih delih (portreti družinskih članov, o katerih govori Christine) poveden v abstraktnejših (polje, ptice; zanimiv je tudi sprehod po trgovini; avtor videa Andrej Intihar). Daljši Christinin monolog Tanja Ribič v posnetku interpretira magično lirično in z natančnim premislekom o izgovarjavi (lektorica Maja Cerar), njen (ne)nastop z le nemim pojavom na odru ob boku lastnega posnetka in simultanega videa pa je bolj zapomnljiv kot pa njena kasnejša manj razdelana večpojavnost (sicer vpisana že v dramsko besedilo) v manjših vlogah privida mame in natakarice. Kot mimobežna izvajalka storitev se namreč vpenja v situacije svojih bližnjih, ki jih postopoma spoznavamo prek interakcij, vedno bolj naloženih ena na drugo. Zadekana gmota v resnici ni truplo, temveč hčerka Jess po prepiti noči, ki v njeno stanovanje pripelje še skrivnostnega Michaela: Ajda Smrekar in Branko Jordan imata največ igralskega prostora za razvoj svojih likov, saj sta v narativnem smislu nekoliko bolj v ospredju, hkrati pa je njuna pozitivna zgodba privlačna, sploh ker ju igralca izvedeta s primerno mero koketnosti in simpatičnosti. Medtem Christinin mož Bernard (Boris Ostan) na neki dislokaciji zapravlja za obilno večerjo z ljubico Michaelo in potencialno udeleženko ménage à trois Emmo; Tjaša Železnik pokaže polnokrvno žensko na večnem drugem mestu, Veronika Železnik pa je kot Emma (režijsko?) postavljena v preveč sploščeno in stereotipno vlogo seks simbola z visokimi standardi. Sin Steven (Matic Lukšič) se dobi s svojim ljubimcem Andyjem (Filip Samobor), njegova sestra Ash (Veronika Bencik Emeršič je kompleksna v vlogi čustveno zabrazgotinjene matere samohranilke) pa na drugi strani želi končati srečanje z očetom svojega otroka in domnevnim ozdravljenim narkomanom Joejem (Tomislav Tomšič z interpretacijo zlomljene ubožnosti zadrogiranca, ki jo navsezadnje še predobro poznamo z ljubljanskih ulic).
Uprizoritev Luč ugasne z univerzalno temo človeške minljivosti, vitalno igralsko (in ustvarjalno) zasedbo z zvenečimi imeni in korektno izgrajenimi uprizoritvenimi okvirji tako najbolj zaživi takrat, ko kompleksne drobce življenja odigra in ne razlaga, saj s tem razpre sodobno osamelost življenj, ki jih poganjajo druga življenja, bremenijo pa pretekle travme.
Vse te prizore iz vsakdanjega življenja, za katere se šele z dogajanjem (oziroma zaradi videa v uvodu) razjasni, da so dogodki družinskih članov na različnih lokacijah v času Christinine smrti, režiser Sebastian Cavazza porazdeli po dolgi dvonivojski beli mizi, ki v belem, nevtralnem prostoru učinkovito prevzema več znakov (scenograf Branko Hojnik tu sledi dramatikovim navodilom o abstraktnejšem prostoru; s to nezaznamovanostjo se harmonizira tudi epska svetlobna kompozicija (Andrej Koležnik)). Režijski koncept ne išče rešitev v avtorskih intervencijah, temveč verno besedilu svoj potencial in napetost gradi na moči izpisanega dialoga (ter na socialnih podobah likov, kar izražajo tudi kostumi Jelene Proković in Saše Dragaš), ki s kratkimi samostojnimi prizori zbranih za skupno mizo kontrastira čustveno in prostorsko oddaljenost otrok, sorojencev in njihovih staršev. Zanimivi so vse hitrejši preskoki med sicer neodvisnimi linijami različnih življenj, ki potekajo gladko, njihovi rezi pa so logični; manj jasen in utemeljen je občasen kontakt različnih linij (z očesnim stikom dveh oseb različnih zgodb) in s tem zaznava drugih dogajališč, ki naj bi ostajale kot svet sam zase. Tako se družina postopoma simbolno zbira? In če se predstava režijsko sorazmerno okretno naslanja predvsem na igralski vložek (kar je glede na dramski material tudi smiselno) in mizanscensko ostaja bolj zadržana, mestoma morda celo meditativna, je manj funkcionalna ali povedna nepotrebna uporaba mikrofonov; pojasnili bi jih morda lahko kot dopolnitev filmskih elementov uprizoritve (šklocanje med prizori in ugašanje ekrana na koncu) in generalne zvočne krajine, ki preči sanjskost in epskost (avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš).
Tretji del dramske sheme na kratko združi vse družinske člane pred pogrebom, kjer vznikne predvsem to, kako posameznika ali posameznico ustvarjajo osebe okrog nje in ne toliko kako je pokojna žena in mati vplivala na svoje družinske člane. Sklepni del v napol sproščenem in prijaznem družinskem okolju napetostno popusti, saj nekoliko posploši prej zaznavne stiske otrok, odraščajočih v disfunkcionalni družini z alkoholizmom, s čimer nekoliko omehča potencial bolj večplastne podobe notranjih svetov dramskih oseb. Uprizoritev Luč ugasne z univerzalno temo človeške minljivosti, vitalno igralsko (in ustvarjalno) zasedbo z zvenečimi imeni in korektno izgrajenimi uprizoritvenimi okvirji tako najbolj zaživi takrat, ko kompleksne drobce življenja odigra in ne razlaga, saj s tem razpre sodobno osamelost življenj, ki jih poganjajo druga življenja, bremenijo pa pretekle travme. Sodobna poema o izgubljenem življenju navsezadnje v ugašanju prevzema lastnost luči: če smo blizu, ko ta ugasne, za nekaj trenutkov še zmoremo čutiti njeno toplino.