Magdalena Reiter plesno kompozicijo začne s ponovitvijo: naredi nekaj korakov na odru, se ustavi, potisne roke v žep, dejanje nekajkrat ponovi, nato prestrašeno vzdihne in pogleda na stran. To sosledje ponavlja in nadgrajuje tako, da gibanju doda še dotikanje zadnje stene in padec na tla. Plesalka na oder stopa skozi stranska vrata, v prostor posije zunanja svetloba, ta skupaj z rumeno scensko lučjo predstavlja edini vir svetlobe za črno-bele fotografije, ki nastajajo, ko se sprehaja med na stojalih statično postavljenimi kamerami (oblikovalec videa je Sandi Skok) na odru in ponavlja zaporedne gibe – te fotografski sprožilec ustavi, jih projicira na platno, obešeno nad odrom, nato pa spet briše. Gibljivo telo in statičnosti slike, ki vedno znova zamrzne trenutek na odru, med seboj vzpostavljata dialog: gibanju, ki ga ne moremo izolirati od sekvence preostalih gibanj in ki ga ne moremo zadržati na očeh, razen s pomočjo spomina, se pridruži fotografija, ki deluje ravno obratno, saj zamrzne trenutek v sekvenci, ga izolira in ustavi. Gibalne in fotografske sekvence so pospremljene še z zvočno kuliso, ki se v kombinaciji z napeto glasbeno atmosfero (August Adrian Braatz) spaja z zvokom hoje s čevlji s petami, hitrega vzdiha in drsenja oblačil. Vsi trije elementi, telo na odru, zvok in slika, v trenutku gledališkega dogodka vzpostavljajo tri časovne dimenzije. Fotografija ustavi trenutek, plesalkino telo prehiteva fotografski objektiv, medtem ko plesalko prehiteva zvok hoje, vzdiha in na koncu še strel iz pištole. V prvotnem sozvočju zvoka, slike in giba se ti trije elementi ponavljajočega se prizora razplastijo, zdi se, kot da Magdalena Reiter prehiteva zvok ali pa ga lovi, medtem ko se med dogajanjem vrstijo še fotografije pretekle zdajšnjosti.

Podobe, v katere se Reiter zliva, so hkrati tudi podobe, ki se zlivajo vanjo, podobe pasivnih, ranljivih žensk iz ameriških filmov ali razgaljenih, seksualiziranih žensk v kanonskih slikarskih delih. Rdeča nit plesne predstave Ponaredki, odtisi in drugi vdori je vprašanje, kakšno moč imajo te podobe na žensko, kako krojijo plesalkino identiteto, koliko omejujejo njeno svobodo in kako se zapisujejo v njeno telo, rutino in način izražanja. 

Zanimiv in napet uvod, temelječ na ponovitvi, igri statičnosti, gibljivosti ter rušenju linearnosti sekvenc in sinhronosti, se spremeni v veliko bolj narativno in diskurzivno formo, saj ugotovimo, da zvok hoje in gibanja pripada zvoku iz starih ameriških filmov noir. Dialog med moškim in žensko, ki ostaja nerazumljiv, pospremijo različni črno-beli filmski kadri, ti so projicirani na belo platno skupaj s plesalko na odru, saj kamera lovi njeno podobo in jo skupaj s fotografijo ameriškega filma projicira na platno. Tako Magdalena Reiter vstopa v filmske prizore in jih opazuje, filmske kadre pa nato zamenjajo kanonske slike znanih avtorjev, kot je Manet ali Botticelli. Reiter se osredotoča na detajle na slikah, predvsem pa na ženske podobe. S pomočjo kamere na platnu se njen obraz ujame z obrazom projicirane slike, Reiter se tako postavlja v pogled drugega, objekta, ženske na sliki, s tem pa upodobljene osebe ne le oživlja, temveč se sprašuje o njihovem pogledu, subjektiviteti. Podobe, v katere se Reiter zliva, so hkrati tudi podobe, ki se zlivajo vanjo, podobe pasivnih, ranljivih žensk iz ameriških filmov ali razgaljenih, seksualiziranih žensk v kanonskih slikarskih delih. Rdeča nit plesne predstave Ponaredki, odtisi in drugi vdori je vprašanje, kakšno moč imajo te podobe na žensko, kako krojijo plesalkino identiteto, koliko omejujejo njeno svobodo in kako se zapisujejo v njeno telo, rutino in način izražanja. 

S tem ko Magdalena Reiter z obleko, izrazom na obrazu, lučjo in glasbo simulira žanr noir in postopoma ustvarja ready made, to snov istočasno tudi dekonstruira. Lepljenka delcev lastne podobe, ki je hkrati tudi sestavljanka vtisov patriarhalnega zgodovinskega kanona, narejena iz koščkov filmske zgodovine in zgodovine slikarstva, postane novonastalo umetniško delo, ki na te koščke zre kritično in jih razume kot nasilne. Vendar pa nas predstava, ki na začetku sicer zgolj s ponavljanjem drži gledalkino napetost, ob približevanju detajlov slik, ki ga spremlja koreografija, iztrga iz dialoga med atmosfero na slikah ter gibanjem. Ta dela namreč nista več povezana drug z drugim, zato se zadnji del predstave pomensko razgubi, četudi plesalka na koncu skuša najti emancipacijo od vsiljenih podob, ki konstruirajo plesalkine geste in percepcijo lastnega jaza. Vprašanje, kje obstaja prostor za od podob osvobojeno gibanje in kakšno formo ta zavzema, torej ostaja odprto.