Kratka radijska igra V cvet pod taktirko režiserja Klemna Markovčiča in z avtorsko glasbo dvojca Silence ter s tonskim mojstrom Urbanom Grudnom odseva letošnjo tematsko usmeritev Radia Slovenija, ki raziskuje kontrast med naravnim in urbanim okoljem. Delo, ki temelji na literarnem in slikovitem besedilu Simone Hamer, raziskuje človekov odnos do narave in urbane realnosti. Izrisuje mračno sliko urbanizacije in njenega vpliva na naravno okolje ter človeško bivanje. V ekspresivnem slogu in z občasnimi žargonskimi izrazi podrobno opisuje mestno drobovje, od garažnih hiš do gradbenih jam, od betona do pločevine. Prikaže kaotično, umetelno, koruptivno in anonimno urbano okolje, ki posledično povzroči tesnobnega in nervoznega posameznika.

Protagonistkin monolog, ki ga interpretira Gaja Filač, se v radijski igri sprehaja po mestu. Njene misli tečejo hitro, dikcija je jasna in ritmična, kar odraža hitrost in kaos urbanega življenja. To je še posebej izraženo v sekvenci, kjer protagonistka naleti na zapuščen mestni travnik, kar v njej prebudi spomine in občutja povezanosti z naravo. V tem trenutku se dikcija upočasni, ton glasu postane toplejši in mirnejši, kar ustvarja izrazit kontrast med hektičnim urbanim okoljem ter naravno spokojnostjo, ki avtorici predstavlja ideal. V čuječnosti danega trenutka in opazovanju detajlov naravnih danosti se skrivajo naravne lepote, spomini in bogastvo zgodb. Tam protagonistka najde oazo miru.

Radijska igra brezkompromisno kritizira sodobne urbanistične prakse, ki pogosto zanemarjajo ekološke in socialne vidike. V besedah protagonistke se čuti globoko razočaranje nad uniformiranostjo in urejenostjo, ki jo prinaša sodobna urbanizacija, pa tudi nad usodo podplačanih delavcev, ki »grebejo po drobovju« mesta. Ob tem V cvet odpira pomembna vprašanja o definiranju in kontroli naravnega prostora pa tudi o ceni, ki jo plačujemo za te tehnokratske posege.

Skozi konkretne mikro zgodbe in opise radijska igra razvije razmislek o vlogi in odgovornosti posameznika na družbeni makroravni. Razkriva razpetost med zavedanjem družbenih problemov in zmožnostjo delovati kot akter znotraj teh okvirov. Izpostavi pomemben vidik družbenega sloja in ekonomskega premoženja, ki determinira naš individualni odziv. Lahko je torej govoriti o odgovornosti posameznika, če ta živi v privilegiranih okoliščinah, da lahko deluje ekološko, zavedno itd. Če niso izpolnjeni minimalni pogoji za dostojno življenje, težko razmišljamo o recikliranju in dragih bio-eko izdelkih. Ta vidik je izjemno pomemben in aktualen za današnji čas, ki je prežet z ekološkim bojem, ki pogosto pozablja neprivilegirano pozicijo in razmere. Do kod torej lahko sega odgovornost posameznika za boljši, bolj ekološki in naravi prijazen svet? In kje iskati rešitve – na ravni posameznika ali prek korporacij, sistemov, politike?

Protagonistkin monolog se v radijski igri sprehaja po mestu. Njene misli tečejo hitro, dikcija je jasna in ritmična, kar odraža hitrost in kaos urbanega življenja. To je še posebej izraženo v sekvenci, kjer protagonistka naleti na zapuščen mestni travnik, kar v njej prebudi spomine in občutja povezanosti z naravo. V tem trenutku se dikcija upočasni, ton glasu postane toplejši in mirnejši, kar ustvarja izrazit kontrast med hektičnim urbanim okoljem ter naravno spokojnostjo, ki avtorici predstavlja ideal. 

Če so vprašanja odgovornosti in dilem sodobnega človeka v radijski igri naslikana v vsej svoji kompleksnosti, pa je sama dihotomija med naravo in mestom prikazana precej črno-belo. Narava je predstavljena kot nekaj pozitivnega, urbano okolje pa kot izrazito negativno. V intenzivno negativnem in neposrednem odzivu poslušalec začuti val frustracije protagonistke, ki hodi po tanki meji sarkazma in cinizma. Spretni dramaturški preobrat nato omogoča, da uvodna dihotomija postane temelj za poglobljen razmislek o možnosti sožitja med urbanim in naravnim okoljem.

To omogoči ekološka zavednost radijske igre, ki doseže vrhunec v razmišljanjih o čebelah, ki simbolizirajo krhkost naravnih ekosistemov in poudarjajo nujnost njihove zaščite za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Poudari pomembnost človeškega odnosa do narave in neizogibne posledice, ki jih prinašajo ekološke spremembe. Hkrati pa se nad vsem tem razprostira lepota čudenja nad kompleksnimi sistemi narave. V načrtno nepokošenem travniku sredi mesta se razkriva alternativa.

V cvet ni zgolj kritika, temveč poziv k čuječnosti in premišljevanju o temah, kot so alienacija, ekologija in socialna kritika. Poziva k prevpraševanju vrednot in praks, povezanih z dojemanjem prostora okoli nas, pri čemer prepleta osebno in politično. Ponuja intenziven in kritičen vpogled v sodobne urbane dileme, predstavlja alternativo in razmišlja o skupnem povezovanju. Skozi miselni svet protagonistke pa se poudari humana dimenzija v sicer sterilnem urbanem okolju.

V cvet lahko poslušate v podkastu Kratka radijska igra.