Podnaslov dramskega besedila Oblast teme avtorja Leva Nikolajeviča Tolstoja s svojo pomenljivostjo – Samo s krempeljčkom se ujame, pa je ptiček cel v pasti – že v uvodu zariše pesimizem in nekakšno frustracijo, ki si jo lahko obeta bodisi bralec bodisi gledalec. Ravno tako tehtno vprašanje, kot kakšna je past, v katero se ujame ptiček, je to, kaj vse lahko ta krempeljček poškoduje in uniči v stiski, nagonu in brezizhodnem položaju, v katerem se je ptiček znašel. Mentalna in fizična poškodba je eden izmed ključnih gradnikov uprizoritveno-režijskega koda, ki razgalja skrajno okruten vsakdan tistih, ki so v ukalupljenosti v svoj mizerni položaj popolnoma odrinjeni na rob družbe. Tekst v prevodu Tatjane Stanič v robustnem realizmu razgrinja bedo (naj)nižjih slojev ruske družbe Tolstojevega časa, ki pa se na velikem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje nevarno primika zdajšnjosti.

Režijski koncept Maše Pelko se kljub gostoti besedila izrazito naslanja na gibalne podstati emotivnih stanj, s čimer dograjuje besedilo ter upogiba in razgiba mizanscensko sliko, kjer nihče nikoli zares ne miruje, temveč deluje tudi v svoji nepremičnosti (svetovalec za odrski gib Klemen Janežič). Nasilnost, ki iz besedila buhti na vsakem koraku, je ugledališčena brezkompromisno, a hkrati ne neokusno; celota deluje enovito, režijsko izčiščeno, dramaturško pa jasno razdelano in logično usklajeno (dramaturga Tatjana Doma in Rok Andres). Socialno obrobje že na začetku popolnoma razrite družine uprizoritev dobro skoncentrira z vizualnimi elementi: scenografija (scenograf Dorian Šilec Petek) s povečini cenenimi plastičnimi elementi (vključno s prozornim kvazi steklenjakom, ki postaja prostor različnih privatnih dislokacij vsem na očeh) na zemljatih tleh kar vpije v svoji melanholični zakletosti, kostumografija Tine Bonča pa še posebej v kontrastih spodnjih in zgornjih slojev oblačil briše časovno ločnico med takrat in zdaj, kar vsebino širi v brezčasje in s tem v univerzalno(st). Na svojski način morbidno privlačna je jezikovna podoba uprizoritve, ki je spuščena do skrajnega nižka: v žalostnem polju izreke je groba kletvica tolikokrat ponovljena, da postane rutina, njen pomen pa imanenten uboščini duha govorca (lektorica Živa Čebulj, svetovalka za govor in kontekst Tatjana Stanič). Povedano z agresivnimi prekinitvami dopolnjujejo glasni bobnarski pasusi, ki dokončno zaostrijo tudi zvočno okolje (skladateljica in glasbena opremljevalka Mateja Starič, bobnar Vid Drašler).

Nasilnost, ki iz besedila buhti na vsakem koraku, je ugledališčena brezkompromisno, a hkrati ne neokusno; celota deluje enovito, režijsko izčiščeno, dramaturško pa jasno razdelano in logično usklajeno (dramaturga Tatjana Doma in Rok Andres).

»Mlad in neodgovoren« protagonist Nikita je praktično zgolj odvraten in prepotenten mladec, ki na račun svoje lepote in šarma ženske uničujoče klešči, dokler ne ustrezajo okvirom vsesplošno vladajočega in za moškega tistega (in tega) časa udobnega patriarhata. Lovro Zafred v glavni vlogi neutrudno in nepopustljivo tvori lik totalnega antagonista, s čimer ne glede na izpostavljenost vloge izstopa tudi v igralskem smislu in v natančnosti interpretacije, ki je sicer kvaliteta celotne igralske orkestracije: nekoliko bolj izstopata še Barbara Medvešček in Aljoša Koltak v vlogi popolnoma disharmoničnih zakoncev Matrjone in Akima – če je slednji s svojo empatijo skoraj boleče naiven v okolici samih zlohotnežev, je Matrjona Barbare Medvešček skoraj komično preprosta, a hkrati strupeno temačna. V režijskem smislu ostaja nekoliko nedodelan le lik sirote Marine, ki se stalno giba v neki vmesnosti med izključenostjo in nekoliko umetno vključenostjo, vendar se Maša Grošelj v vlogi zateka v gradacijo vseprisotnosti skoraj nevidnega lika, ki je s svojo težko usodo utelešenje posledic zla, postopno razlivajočega se na celotno gospodinjstvo. Kljub jasnim patriarhalnim vzorcem, ki se pričenjajo že v uvodu z nasilnim, a (tudi zato) kmalu utišanim Pjotrom (Andrej Murenc), pa je razvidno, da so sprožilke vseh dejanj pravzaprav ženske: te spletkarijo, rojevajo in ubijajo, se poročajo ali nočejo poročiti, predvsem pa opravljajo vse umazano delo, ki ga moški navsezadnje ne zmorejo, kar da uprizoritvi sveže, družbeno tehtne konotacije. V ženskih udejanjanjih pride odrska dinamika številčne zasedbe najbolj do izraza – posebej ostro začrtana in vsebinsko morda najpolnejša je v izčiščeno komornem drugem delu ob Akulininem (Eva Stražar) porodu, ko Matrjona in Anisja (Lučka Počkaj) dosežeta vrh vzajemnega delovanja in hkratnega brezna amoralnosti. Vključno z najbolj stranskim, pa vendar izrisanim delavcem Mitričem (Urban Kuntarič) lahko v vsakem posameznem liku najdemo obilo podtekstov in začutimo zgodovinjenje in oblaganje njihovega zla, končna gmota razdraženosti, travm in osebnostnih notranjih diskrepanc pa kar drvi v spoznanje, da je res vsaka družina nesrečna na svoj način – ta pa še posebej.

Stopnjevanje nasilja zaokroži absolutno pesimističen konec, ko v splošno sprejetem ritualnem obredu v dislocirano plastiko k mizi prisede še najmlajši, zadnji neoporečni člen nečesa družini podobnega: Pjotrova in Anisjina hči Anjutka (Nika Vidic, k. g.) po brezupnem moledovanju za toplino preprostega objema se nazadnje le vključi s prevzemanjem vsesplošnega Slabega in postane del razdejane, sovražne, a enotne skupine ljudi. Naturalistična determiniranost z okoljem in zgodovinskim trenutkom tu postane najbolj občutna, predvsem pa pošastna. Tolikokrat prežvečena fraza »tako pač je«, ki je mimogrede navržena na odru, je daleč od rutinske puhlice, saj obstane kot grozljivo spoznanje, da tako pač res je – in prav nič drugače ne bo.

Oblast teme je koncizna in tehtna uprizoritev, ki po vseh udarcih, krvi in kričanju zahteva angažiran premislek in odziv gledalca.