Zgodba o mojem golobnjaku je ena izmed štirih zgodb v zbirki Zgodbe iz Odese judovskega pisatelja ukrajinskega rodu Isaaca Bablja (1894–1940). Zgodbe, ki so bile sprva objavljane ločeno in periodično med letoma 1931 in 1934 v časniku »Sovjet«, se odvijajo v času razpada ruskega imperija oziroma med rusko revolucijo (1905), ko so različne etnične skupnosti (ruske, ukrajinske, grške), živeče na območju izrazito večetnične Odese, izvajale protijudovske pogrome, v katerih je bilo ubitih več kot 400 judov in uničenih več kot 1600 njihovih posestev. Zgodba o mojem golobnjaku je deloma avtobiografska zgodba o življenju fantka, ki je odraščal v obdobju pred judovskimi pogromi, ko je bil protijudovski sentiment v Odesi že izjemno močen. Podpihovali so ga različni ekonomski in politični motivi, ki so v zgodbi razvidni predvsem iz odnosov različnih likov (staršev, vrstnikov, učiteljev) do fantka. Lutkovna predstava (primerna za odrasle in otroke) dosledno sledi izvirniku, pri čemer dokumentarno vrednost zgodbe uspešno združuje s poetičnim vizualnim jezikom, uspe pa ji ohraniti tudi prozni slog pisatelja (režija Robert Smolík, asistentka režije Barbara Vidovič).
Predstava se prične s kratko pojasnitvijo (igra in animacija Robert Waltl) družbeno-političnega konteksta Odese (današnja Ukrajina) in v njej živečih Judov v času razpadanja ruskega imperija. V prvem prizoru je vzpostavljena avtobiografska narava dela: fantek, ki ga kasneje prepoznamo kot glavnega protagonista, je prikazan s pisalom in s številnimi papirnatimi letali, ki jih radostno meče v zrak proti občinstvu. Tako vzpostavljen kontekst nam pomaga osmisliti notranji konflikt fantka, njegovo željo po svobodi. Čeprav je svoboda (skozi poetični vizualni jezik) postopoma konstruirana kot humanistični absolut, tudi sovpada s kontekstom oziroma s fantkovo konkretno željo, da bi bil sprejet na šolo, kamor zaradi političnih predsodkov ne sprejemajo Judov. Ravno na podlagi tako vzpostavljenega paralelizma se lahko razmahne fantkov notranji konflikt: golob, simbol svobode, zanj predstavlja nedosegljivo. Pri tem nas presune nedolžnost fantkove želje po boljšem življenju (nezahtevnost njegovih želja), ki je v predstavi nakazana z naivnim introspektivnim tonom naracije (fantkovega notranjega življenja), izstopajočim v obilju nasilnih izrazov in gest drugih likov. Nasilno vedênje mestoma izkazujejo celo njegovi družinski člani, s čimer je poudarjena vseprisotna narava nasilja v obdobju vojn in genocidov.
V predstavi so uporabljene različne velikosti in različni slogi ter materiali (papirmaše, keramika, les) lutk, kar mestoma otežuje sledenje, a tudi omogoča globljo interpretacijo. Fantek se po uvodnem prizoru, v katerem je prikazan kot nadobudni pisatelj in raziskovalec (papirnata letala), pomanjša, posledično oziroma povratno pa se lesena škatla, na kateri stoji, pretvori v veliko stavbo, nekaj desetkrat večjo od njega. Povečanje-pomanjšanje, ki se v predstavi še večkrat ponovi, ima včasih montažno (npr. ko se v po zaključku prvega prizora s papirnatimi letali fantek postopoma pomanjšuje v seriji vedno manjših lutk), včasih prostorsko označevalno funkcijo (signalizira situiranost protagonista v prostoru, tj. domača hiša, ulica, šola, ki so različnih dimenzij), včasih pa simbolizira notranje življenje pisatelja - fantka (občutek majhnosti in izgubljenosti, zaradi katerega se fantek vse pogosteje zateka v svoj notranji svet).
Pogosto preklapljanje med različnimi prostorskimi dimenzijami in perspektivami po eni strani ruši kontinuiteto (sploh zaradi številčnosti različnih likov), po drugi pa vzpostavlja sanjsko logiko, ki zamegljuje mejo med subjektivnim in objektivnim ter ponazarja fantkov pobeg v notranji svet.
V zgodbo nas popelje zvok vetra, ki se kasneje v predstavi pojavlja kot lajtmotiv. Animator kasneje s posnemanjem zvoka vetra tudi spaja posamezne prizore, katerih kontinuiteta se zaradi številčnosti likov in imen v zgodbi, pogostega menjavanja lutk (različnih velikosti) in pogostih scenskih transformacij mestoma razgubi. Po uvodnem prizoru zvok vetra prekine suspenzivna kitara (glasba Veronika Svobodova, glasbeno vodstvo Žarko Prinčič), ki vzpostavi mračnejši ton, napovedujoč nasilje pogromov. Glasba naznanja in dreza; vsebuje kal prihajajočega dogajanja, vendar hkrati deluje tudi kot ekspresija fantkovih čustev, s čimer je zopet vzpostavljena vez med objektivnim (dokumentarnim) in subjektivnim (afektivnim): fantek vselej že občuti tisto, kar se bo šele zgodilo, golob pa mu potemtakem ne pomeni le svobode, ampak tudi in predvsem možnost drugačnega zaključka. Zgodbo o mojem golobnjaku tako lahko razumemo kot univerzalno zgodbo o odraščanju (simboli svobode so simboli otroštva), ki pa je še toliko močnejša, ker je postavljena specifično v nasilno okolje, v katerem otroci nimajo osnovnih svoboščin in pravic (npr. pravice do šolanja).
Pogosto preklapljanje med različnimi prostorskimi dimenzijami in perspektivami po eni strani ruši kontinuiteto (sploh zaradi številčnosti različnih likov), po drugi pa vzpostavlja sanjsko logiko, ki zamegljuje mejo med subjektivnim in objektivnim ter ponazarja fantkov pobeg v notranji svet. Poleg individualnih lutk različnih velikosti in slogov animator uporablja tudi zbire lutk, ki v odnosu do fantka skoraj po pravilu delujejo antagonistično – predstavljajo kolektivni antagonizem do Judov, ki je z že omenjenim uvajanjem sanjske logike prikazan tudi kot fantkov notranji strah ali nezavedno. Sploh zanimiva je raba lutkovnega mehanizma z vrtljivo ročico, katere navijanje povzroči izmenično vzdigovanje in spuščanje glav množine lutk (učencev v šolskih klopeh, ki ozmerjajo fantka), namigujoč na togo mehaničnost oziroma privzgojenost sledenja prevladujočim ideologijam in simbolnim sistemom.
Poleg tega, da je scenografija funkcionalna, saj omogoča priklapljanje različnih lesenih elementov na scenografsko osnovo (priklapljanje elementov na škatlo je dovolj enostavno, da ne premoti toka predstave), tudi vzpostavlja kontrast med notranjim prostorom, ki fantku pomeni varnost (hiša, notranji svet), in zunanjim prostorom, ki fantku vzbuja občutje nevarnosti in nepredvidljivosti (šola, ulica) (lutke in scenografija Radka Mizerová). V notranjosti škatle so razpostavljene niti, tj. materija lutk, fantkova materija, gotovost, telesnost, dom; ko pa se fantek pomanjša, se škatla zapre in nenadoma postane gromozanska, postane nadstavba njegovega notranjega življenja, cilj, ki si ga prizadeva doseči – postane šola, na katero si tako zelo prizadeva biti sprejet. Izobraževanje je zasnovano kot realni komplement pojma svobode, za fantka in širše, za človeka. Predstava tako vpelje humanistično sporočilo, ki nas prej kot na golo sprejemanje drugačnosti opominja na sočutje – takšno, ki poleg neposrednega občutja sorodnosti ali afinitete zajema tudi seznanjenost s kontekstom drugega. V obdobju vsestranskega razkola tako na območju bivše sovjetske zveze kot tudi na bližnjem vzhodu, ko se zdi, da se pretekli spori vračajo v novih oblikah, poziv k humanističnim idealom ni nesmiseln. Čeprav ima humanizem svoje notranje kontradikcije, nas opominja na ideale svobode, miru, enakosti in odpuščanja, kar se zdi tudi eno izmed glavnih sporočil predstave.
Golob se v predstavi pojavi kot konkretni cilj in kot abstraktni simbol: oče namreč fantku obljubi, da mu bo kupil golobnjak, če bo sprejet na šolo. Ko fantka po obilici preizkusov dejansko sprejmejo na šolo, se pričnejo pogromi, v katerih storilci ugrabijo njegovega očeta in umorijo njegovega strica. Fantek se tako sam odpravi na trg, kjer naleti na dobrotljivega golobarja, ki mu golobnjak nazadnje podari. Čeprav se v zgodbi nasilni liki mešajo z dobrotljivimi, kar se zdi manihejsko (bitka med dobrim in zlim), naposled prevlada humanistični ton, ki sporoča, da smo vsi ljudje zmožni tako dobrega kot zla. V zadnjem prizoru zavlada tišina, fantek pa je prikazan kot povsem obdan, celo obkoljen, s keramični golobi. Papirnata letala iz prvega prizora spremenijo svojo formo in materijo, niso več metaforična, fantek je korak bližje k svobodi, ima jo vsaj en del, čeprav je pot zanj še dolga. Njegovo začasno pomiritev, ki označuje konec ene izmed epizod njegovega odraščanja, signalizira pomirjujoči zvok gruljenja golobov, ki se zlije z dišavami in s komajda zaznavnim zvokom tiktakanja v mali sobi Judovskega kulturnega centra ter vztraja še nekaj sekund v zatemnitev.