Leta 2022 je na predlog umetniškega vodje Drame SNG Maribor Aleksandra Popovskega nastal »Kabaret pri belem zajcu«, eksperimentalni uprizoritveni prostor, ki članicam in članom stalnega ansambla mariborske Drame omogoča avtorsko izražanje onstran uveljavljenih gledaliških praks. V kontekstu popularizacije »malih umetnosti« (kabaret, stand-up, klovnovstvo in druge hibridne forme), predvsem na neodvisni sceni, se to zdi zanimiva ideja, a vprašanje je, koliko eksperimentiranja si lahko avtorice in avtorji dopustijo v kontekstu abonmajskega programa. V tem oziru je zanimiva tretja predstava iz serije »Kabaret pri belem zajcu«, »Lav iz in di er« avtorjev Matevža Bibra, Matije Stipaniča in Nejca Ropreta (avtofikcijsko uprizoritveno predlogo je na podlagi avtobiografskih zapisov oblikovala Maja Borin, ki je tudi dramaturginja uprizoritve), ki glede na uporabljene postopke prej kot eksperiment izpade kot popularna in lahko prebavljiva stand-up komedija z vmesnimi glasbenimi točkami.

Začetek predstave je udaren: iz zvočnikov zazveni popularna pesem »Love is in the air« avtorja Johna Paula Younga iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Trije performerji v nerodni koreografiji priplešejo na oder (eden v ozadju naskakuje steber, kar je le prva izmed številnih nemotiviranih obscenosti), nato pa nam pojasnijo, zakaj so se odločili za naslov »Lav iz in di er«. To ne deluje humorno ali metagledališko, ampak prej samopojasnjevalno. Pojasnijo nam, da so se rodili v bivši Jugoslaviji, kjer je veljalo pravilo piši kao što govoriš; ter nekaj let po izidu komada »Love is in the air«, ki jim še vedno vzbuja nostalgijo (op.: v opisu predstave je zapisano, da je predstava tudi nekakšno obeležje osemnajste obletnice skupne poti treh igralcev v mariborski Drami). Te avtobiografske informacije sicer služijo vzpostavitvi osebne vezi med performerji in občinstvom, vendar v nadaljevanju performerji posvojijo vlogo privilegiranih pripovedovalcev, ki očitnost svojih identitet in osebnih zgodb le stežka podvržejo samoironiji.

V naslednjem prizoru izpostavijo tematiko ljubezni, a zdi se, da s tem (ponovno) poskušajo upravičiti naslov predstave, ki v nadaljevanju preskakuje med številnimi različnimi tematikami, bolj in manj povezanimi s tematiko ljubezni. »Obstajata temeljno dva načina pojmovanja ljubezni,« nam povedo v pojasnjevalnem tonu: »… psihoanalitiki trdijo, da je ljubezen iluzija, evolucijski biologi pa nasprotno, da brez te iluzije ne bi mogli preživeti kot človeška vrsta.« V tem je ironija, saj je po obeh naštetih pojmovanjih ljubezen iluzija, le po slednjem pa je ta iluzija tudi uporabna. Za tako reduktivno pojasnjevanje kompleksne tematike bi lahko uporabili angleški termin mansplaining. Vendar pri performerjih ni zaslediti samoironije, zato ima prizor domnevno predvsem vzpostavitveno funkcijo. V nadaljevanju torej pričakujemo poskus odgovora na vprašanje: če ljubezen ni niti to niti ono – kaj potem je ljubezen?

»Skeči in pripovedi se medsebojno ne povežejo, zato nazadnje namesto komične subverzije sodobne moške identitete, ki bi vodila v razprtje ranljivih predelov, prevlada občutek samozadovoljstva performerjev ob pripovedovanju o samih sebi.«

A tematika ljubezni se v nadaljevanju porazgubi v obilici naključnih osebnih zgodb performerjev, ki pogosto le ponovijo kliše moškega nerazumevanja ljubezni, namesto da bi ga podvrgli refleksiji ali subverziji. Žanr kabareta resda dopušča relativno formalno in vsebinsko odprtost, vendar pa je v predstavi »Lav iz in di er« organizacija materiala preveč naključna, zato se tematika ljubezni relativizira. Skeči in pripovedi se medsebojno ne povežejo, zato nazadnje namesto komične subverzije sodobne moške identitete, ki bi lahko vodila v razprtje ranljivih predelov, prevlada nekakšno samozadovoljstvo performerjev ob pripovedovanju o samih sebi.

V opisu predstave lahko preberemo, da kabareti pogosto vključujejo družbeno satiro, ta uprizoritev pa da se je namenoma odrekla političnim komentarjem in se raje osredotočila na osebne topografije. A kaj niso osebne topografije inherentno vezane na družbenost procesa samoidentifikacije?

Morda se to zdi malenkosten komentar, a zdi se, da ravno zaradi te razvezave od družbenega in političnega avtorji niso zmožni ugledati inherentne ironije pričujoče odrske situacije, ki je posledično tudi ne morejo subvertirati. Trije moški nam v mestoma jokavem in mestoma prepotentnem tonu dobro uro pripovedujejo zgodbe svojega življenja, pri čemer tudi pogosto ponavljajo šovinistične klišeje in klišeje »krize srednjih let«. Eden izmed njih denimo pripoveduje, kako si je v mladosti želel imeti kitaro, ker je videl, da punce padajo na glasbenike, v kasnejšem skeču pa več različnim gledalkam vrže listke z ljubezenskimi sporočili, na katerih piše »ti si moja edina ljubezen«; drugi nam razkrije, da se je mlad poročil in da svoje žene nikoli ni prevaral, razen z »Desanko Šaković« in »Ljevanko Ruković«, torej z desno in levo roko; tretji pa se nam izpove o travmatičnem razhodu s svojo bivšo punco, nato pa ob gajbi piva zapleše striptizu podoben ples.

V veznih prizorih, ki spajajo posamezne skeče, performerji simpatično izvajajo glasbene točke, v sproščenem tonu razglabljajo o življenjskih preizkusih in eksistencialnih zagonetkah ter družno izvajajo različne aktivnosti, od športnih do namigovalno homoerotičnih. V enem izmed veznih prizorov denimo igrajo košarko (v upočasnjenem gibanju, češ v počasnem posnetku), v drugem za šankom pijejo pivo; v tretjem pa med sproščenim pogovorom eden izmed performerjev stiska stepeno smetano iz valjastega spreja, ki ga drži v višini svojega spolnega uda, kar prikliče podobo skupinske masturbacije. Problematična ni toliko sama obscenost kot to, da reprezentacija moških in »moške ekipe« kljub obscenosti ostaja privzeta in nereflektirana.

Šele ob samem koncu predstave se posamezni skeči povežejo v celoto, naključna izkustva treh performerjev pa v skupno problematiko. Potem ko eden izmed performerjev opiše svojo izkušnjo očetovstva in vzgoje otrok – sicer zopet zmoti njegova pretirana obscenost, ko v poskusu prikaza težav očetovstva krčevito hodi po odru in ponavljajoče vzklika »fucking children« (preklemani otroci) – se vsi trije pričnejo spominjati svojih otroštev. Če so pripoved začeli s spominjanjem svojih mladostnih ljubezni in jo nadaljevali z opisom zagonetk odraslega življenja, se ob koncu predstave vrnejo v svoja otroštva, v obdobje pred vstopom v družbeni kod. V preobilju obscenosti je to nadvse osvežilno, a predstava nazadnje ne ponudi izhoda iz dileme, izpričane v začetku. Podobno kot pri biologih in psihologih je ljubezen bodisi povzdignjena v ideal (dosegljiv le z idealizacijo otroštva) bodisi relativizirana ali prevedena v vic. V obravnavi tematike umanjka vmesni prostor refleksije. Za zabavno predstavo zadostuje, da je kliše reproduciran, od kabareta pa bi pričakovali, da bo tudi subvertiran in reflektiran.