Če je Tunel, podzemni rov, tisto prizorišče ljubljanskega Lutkovnega gledališča, ki že samo po sebi uprizarja prostor in močno zaznamuje uprizoritve, umeščene vanj, je v Šolskem zvezku (15+) to hladno betonsko okolje subtilno nadgrajeno v vseobsegajoč, prežemajoč vizualno-zvočni ambient nekega zapuščenega, opustošenega, mračnega sveta. Avtor likovne podobe Jure Brglez in oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ga skupaj z glasbo Jana Krmelja oblikujejo v popolnem zlitju obstoječega in dodanega. To je krut in surov svet, ki ga določajo šibka svetloba ali medle svetlobne konture motnega ozračja in ostrih slutenj, kjer se zamazanost sten nadaljuje v ogromnih, bolj ali manj zmečkanih ali navrženih tekstilnih kosih podobnih barv in umazanega učinka, ter v katerega se majhni leseni lutki s pomenljivo oblikovanim obrazom in glavo spustita z zloveščim zvokom dolge jeklenice (lutkovni tehnolog Žiga Lebar). Mia Skrbinac in Voranc Boh, ki delujetakot animatorja in igralski figuri obenem, oblečena v črno jopo s kapuco čez kapo, v tem okolju poudarjata vtis apokaliptične urbane džungle, izropane človeškega, nekakšnega pozabljenega preostanka družbe v srhljivi projekciji sedanjosti ali prihodnjega.

Uprizoritveni koncept tako ključno določa svojevrstna razširitev izvornega knjižnega konteksta. Tako kot v istoimenskem romanu Agote Kristof tudi odrska materija izrisuje življenje, ki ga vodijo pomanjkanje in nasilje, skrajna odtujenost in prepuščenost sebi, kvečjemu možnost golega preživetja, vendar ne gre nujno za konkretni čas vojne ali vojno v dobesednem smislu – vojna je prvič omenjena šele v drugi polovici uprizoritve – prej za kozmos, naphan s človeku neprijaznim, sovražnim vojnim stanjem in ozračjem.

Uprizoritev ob tem na samosvoj način pristopa tako do romaneskne snovi kot do ustvarjanja uprizoritvenega sveta. Teža tega kozmosa utripa v vizualni in zvočni podobi ter animaciji. Ob nepoglavitni rabi besed si težko predstavljamo, da bi bilo besedilo Benjamina Zajca v celoti predhodno pripravljeno izhodišče, prej se zdi, da je nastajalo v sozvočju z uprizoritvenim materialom, vsaj deloma ob boku in v dialogu z njim ali vsaj s čvrsto postavljenim uprizoritvenim konceptom. Šolski zvezek, režijski prvenec Mie Skrbinac, sicer igralke in magistrske študentke na programu Igra z lutko, nastal v okviru programskega sklopa za avtorsko snovanje mladih ustvarjalcev BiTeater, namreč deluje kot avtohtono avtorski projekt, ki odpira prostor za celostno lutkovno-uprizoritveno raziskovanje in ustvarjalno soavtorstvo na podlagi jasnih zastavljenih koordinat.

Z ambivalentnim odmikom od konkretnega časovnega toposa vojne, z nekakšno univerzalizacijo vojnega stanja, ki pa ne zapade v abstraktno posplošitev, ustvari sugestivno distopijo, ki močno odzvanja s trenutno resničnostjo.

V vsebini se pri tem naslanja na dogajanje iz knjige in ga vključuje, a se od njega – v smislu ponazoritvenega uprizarjanja – tudi odmika in ga presega. V nasprotju z izčiščeno, preprosto neposrednostjo jezika in linearno pripovednostjo knjižne zgodbe o bratih dvojčkih, genialnih in posebnih v svojih strategijah soočanja z vojnim stanjem, uprizoritev izrisuje fragmente dejanj, dogajanj in odnosov iz romana ter z razdrobljenimi okruški gradi kompleksno in oprijemljivo podobo razbitega in ranjenega sveta. Ob tem so posamezni prizori sami po sebi na ravni konkretne prepoznave razumljivi v različni meri, v razmerju do romaneskne pripovedi in njenega pomenskega horizonta mestoma nezadostni, kljub temu pa s svojimi pomenskimi in afektivnimi odtisi v novem uprizoritvenem kontekstu sestavljajo jasno dojemljivo celoto in prispevajo k njenemu učinku. Še najbolj odprti in nedefinirani delujejo segmenti, v katerih se mali leseni lutki dvojčkov, katerih obraz vzbuja dvoumne asociativne namige na nedolžno otroškost in krutost, nekje med simpatičnostjo in nadihom opičnjakov oziroma odtenki omejenega, podajata v stroge preizkušnje, ki si jih zadajata sami, da bi se privadili vsakršnim bolečinam, se izurili v njihovem stoičnem prenašanju in tako preživeli. Specifičnost teh dejanj in zahtevnost njihovega podteksta otežuje dojemanje in v predstavljenem se gledalci, ki ne poznajo romana, verjetno tudi malce izgubijo. Pomensko bolj avtonomna pa tudi lutkovno izvirnejša so srečanja, v katerih se dvojčkoma prikazujejo najpomembnejše osebe – stara mama, župnik, soseda idr. – ki jih izvajalca hitro in natančno porodita v življenje z domišljeno animacijo bombažnih kosov/rjuh, pri vsaki osebi v drugačni obliki in na način, ustrezen njeni/njegovi podobi, značajski in vedenjski opredelitvi. Spolne in druge zlorabe, izkoriščanje, ogroženost na vsakem koraku, nasilje in norost pričajo o razsulu, o obstoju, ki ne prizanaša nikomur, ter o njegovih posledicah.

Šolski zvezek takšno vzdušje materializira z vso silo. Z ambivalentnim odmikom od konkretnega časovnega toposa vojne, z nekakšno univerzalizacijo vojnega stanja, ki pa ne zapade v abstraktno posplošitev, ustvari sugestivno distopijo, ki močno odzvanja s trenutno resničnostjo. In medtem ko Agota Kristof to stanje zajema skozi specifično preživetveno strategijo dvojčkov, njune ekstremne treninge, s katerimi se odtujita lastnemu čutenju in občutkom, saj motijo obstoj, uprizoritev njuno strategijo uporabi tako, da občutja pozunanji in z njimi naseli okolje. To je premišljen uprizoritveni »prevod« pisateljičine notranje, psihološke perspektive v izrazito objektivnem, racionalnem opisovanju in smiselna uprizoritvena ter etična gesta: takšen svet je tu, njegov nemir je treba zaznati, ga javno priznati in se (kolektivno) soočiti z njim, ne le zvračati na posameznike in računati na individualne, osebne zmožnosti spoprijemanja.

V ozadju vsega tega kaosa pa lahko bežno zaznavamo tudi sled nežnosti, skrbi in podpore. V pogledih in majhnih gestah izvajalcev, drobcih rahločutnosti, pa v vmesnem performativnem delu uprizoritve, ko izvajalca v začasnem izstopu iz animacije dogajanja pobirata romaneskne in lastne motivne koščke ter okruške in jih spojita v intenzivnem vrtincu dveh človeških oseb, v nekakšnem performativnem sežetku nujnega etičnega medklica ali krika, ter ne nazadnje v celotni drži tega gledališkega dela. Šolski zvezek je tako uprizoritev, ki – kljub določenim nejasnim mestom – v poglabljanju konteksta svojega literarnega izhodišča glede na realnost, ki jo živimo, ter v preiskovanju uprizoritvenih strategij prepričljivo zavzema odnos do svoje snovi in do današnjega sveta. In za konec se zdi vredno poudariti še, da bi s tem svojim pristopom, s svojo občutljivostjo in estetiko znala pritegniti tudi mlade ali malo starejše gledalce, ki se običajno ne počutijo kot zainteresirani obiskovalci dogodkov v družbeni igri kulturnih institucij.