Desetnica, ki je v Kulturnici zaživela v okviru LGL-jevega programa BiTeater, namenjenega avtorskemu snovanju in lutkovnemu raziskovanju mladih ustvarjalcev, je najprej nastala z oblikovanjem likovnega koncepta. Katarina Planinc, idejna avtorica uprizoritve, je namreč v svojem magistrskem delu s področja scenografije na AGRFT na podlagi raziskave ljudskega izročila o desetništvu zasnovala in izdelala likovno podobo (lutko, kostum, scenske elemente, rekvizite)ter z zaključnim »seznamom elementov predstave in navodili za uporabo«, skupaj z dopisom, da vseh pripravljenih elementov ni treba uporabiti, trasirala možnosti za gledališko postavitev znotraj začrtane vizualne interpretacije. »Likovna podoba kot izhodišče lutkovne interpretacije«, kot zapiše v naslovu magistrske naloge, ob tem ponuja odprt, ne povsem zakoličen horizont uprizoritvenih odločitev. Dejansko pušča precej odprte roke in režiserka Lucija Trobec ter dramaturginja Luna Pentek, obe tudi avtorici priredbe, in nastopajoča Nika Manevski (vse so ustvarjalke najmlajše generacije, še študentke) pri spajanju likovnega koncepta z lastnim režijsko-izvedbenim premislekom in interpretacijo teme to ustvarjalno »prostost« uporabijo s premišljeno redukcijo predlaganih elementov. Njihovo usmeritev določa minimalizem v domačno-osebnem prostoru deljenja in z Desetnico ustvarijo subtilno in skladno lutkovnopripovedno uprizoritev, v kateri se ljudski motivi prepletejo na vsebinski, vizualni in glasbeni ravni (avtorica glasbe Lucija Lorenzutti).

Poetiko in ton pripovedi naznani že začetek, ko izvajalka iz ozadja sedišč pride na oder, kjer začne svojo pripoved, mrmrajoč melodijo ljudske pesmi, z nahrbtnikom kot nekakšno culo zgodb in jasnim simbolom potovanja, na katero se odpravi protagonistka, deseti otrok istega spola, ki mora od doma. Desetnica ni le lutka, ki jo vzame iz nahrbtnika, temveč deloma tudi njena animatorka, pripovedovalka zgodbe in igralka, kar je jasno vzpostavljeno s podobnostjo obeh, ki nosita skromna oblačila iz naravnih materialov bež barv in spete lase. Kot vodja odrske pripovedi Nika Manevski precizno izoblikuje nežen, skrben odnos do lutke - Desetnice, s čimer vsebinsko nadaljuje mamino ljubečo in z žalostjo zaznamovano naklonjenost do hčerke ter z občutljivostjo dopolni občutje samosti dekleta oziroma nasploh človeka v tem velikem svetu. V čistosti pogleda in glasu nastopajoče, v njeni preprosti in umirjeni prezenci, s katero vodi lutkovno pripoved  in nagovarja gledalce, se skriva ključna kvaliteta umerjenega, intimnega vzdušja in magične moči zgodbe, ki vodi pozornost brez zaustavitve. In to je tudi osrednja os uprizoritve, na katero se pripenja izčiščena skromnost oziroma minimalistično doziranje uprizoritvenih elementov.

Trije malce višji drevesni štori kot lutkovne platforme tvorijo funkcionalno ogrodje scene, ki s svetlobo in z občasnimi projekcijami čez celoten volumen prostora poudarijo prehajanje različnih pokrajin, menjavanje prostorov, skozi katere potuje Desetnica. Kljub vtisu podobnosti izbranih podob, ki kot nekakšen filter prekrivajo različna gozdna in gorska ali hribovita ozadja, je razpoznavno, da smo se znašli na različnih delih sveta. Načrtna nejasnost teh projiciranih, neostrih podob, konkretno nezaznamovani habitati razprostrtih okolij gozdov in hribovij pa tudi sami drevesni štori na sicer praznem odru v zaustavitvenih točkah potovanja zarisujejo ogromne, prazne svetove in visoke (gorske) položaje v odmiku od človeškega ter podlagajo kontrast človeškemu bitju in uokvirjajo občutja zapuščenosti, izgubljenosti in samote. To je usoda Desetnice in ontološka samost človeka v (naravnem) okolju, ki ni ne posebej gostoljubno niti neprijazno, ampak enostavno je.

Desetnica hodi po neposeljenih krajih, kjer ni človeškega življenja, je pa odmev bivajočega. Zgodba ostaja zunaj konkretnega, navezav na realnost in vseh podrobnosti, v tem smislu reducirana do stopnje najnujnejšega, arhetipske pravljice, ki jo je treba sprejeti kot takšno in dojemati ter doumevati na simbolni in doživljajski ravni. V tem primeru je še kako resnična.

Tu Desetnici družbo delajo drevesa, živali, luna in zvezde. Zgodba se napaja v osnovnih zaznamkih obstoječih pesniških in proznih variacij, ki so dogodkovno že v osnovi skope, ter sledi lastni predstavi čvrste in zaokrožene uprizoritvene celote. Animacija dogajanja in okolja, ki se izmenjuje s pripovedovanjem, v ospredje postavlja predvsem doživljanje –  sprejemanje tistega, kar je dekletu namenjeno, strah ob iskanju zavetja pred nevihto, osamljenost in pogrešanje doma – ki pa je odmerjeno z objektivnostjo pripovedi, čustveno nevtralno in nezaznamovano, da se lahko v polnosti odvije le v gledalcu. Vzdušje sooblikujejo v estetiki ubrano povezani elementi narave, naravni materiali, ljudski napevi in motivi ter zvočni in svetlobni predmeti. Ob spoznanju usode, ki jo dekletu razgrne ptička s kovancem, ki naj ga mama zamesi v kruh in vsakega od desetih kosov da eni hčerki, izvajalka v pripoved vključi glineno piščal v obliki ptička. Žabica, s katero se sreča v gozdu pred nevihto, predstavlja leseni inštrument žabe (guiro). Iz pesmi Desetnica Svetlane Makarovič si ustvarjalke izposodijo podobo sončnic, ki ji kažejo pot, svetleča luna in zvezde kot odsevi zrcalne disko krogle pa lajšajo hrepenenje po domu in protagonistki spregovorijo o nebesnem pokrovu, ki povezuje vse in pod katerim nikoli ni čisto sama. Nekoliko manj posrečeni so viseči mobili in lovilci sanj iz bambusovih paličic, školjk in podobnih materialov, ki s svojimi skrivnostnimi obrednimi konotacijami ne predstavljajo jasnega doprinosa ne k vsebini ne k novemu prizorišču poti. Glede na polnost občutij Desetničinega popotovanja je smiseln tudi strnjen konec, v katerem se uprizoritev ogne v ljudskih zapisih prisotni vrnitvi Desetnice, ob kateri je mati ne prepozna in ne sprejme; v gledališki Desetnici po sedmih letih poti v domačem kraju hiše enostavno ni več, ostaja pa enako intenzivno vprašanje, ali je že našla nov dom ali pa še vedno tava po svetu in ga išče.

Uprizoritev se ne uklanja morebitnim impulzom po predstavljanju, posodabljanju ali poenostavljenem približevanju ljudskega izročila. V svojo zgodbo ne vključuje praktičnih vidikov njenega preživetja niti specifičnih značilnosti ali sposobnosti dekleta, ki so del širšega konteksta izročila, prav tako ne pojasnjuje, zakaj mora od doma ali iz kakšnih prepričanj pojav izvira. Tudi ne opredeljuje osebnega značaja deklice ali njenega razvoja, spremembe in morebitnih na poti pridobljenih spoznanj. Vendar ta neintencionalnost dramskega dogajanja ustvarja prostor za drugačno pozornost. Desetnica hodi po neposeljenih krajih, kjer ni človeškega življenja, je pa odmev bivajočega. Zgodba ostaja zunaj konkretnega, navezav na realnost in vseh podrobnosti, v tem smislu reducirana do stopnje najnujnejšega, arhetipske pravljice, ki jo je treba sprejeti kot takšno in dojemati ter doumevati na simbolni in doživljajski ravni. V tem primeru je še kako resnična. Morda gre za nekoliko zahtevnejši estetski predlog, ki se potopi v notranja stanja, razpoloženja in od vsakdanjega obrnjeno plat življenja, ter ob tem zahteva tudi ustrezno premestitev gledalcev, vendar uprizoritev ta predlog izpelje prepričljivo in domišljeno ter z izostrenim občutkom za svojo starostno skupino gledalcev (6+). S preprostostjo in brez velikega dogajanja zaobjema osnovna človeška občutja, jim daje čas, da se razgrnejo, ter se tako pokaže kot umirjeno povabilo, ki ne pretresa in ne vsiljuje ganjenosti, temveč prenaša in deli zgodbo ter ustvarja prostor za doživljanje, ki naj se zgodi v gledalcu.

Kljub posebni poetiki, ki vabi gledalce v drugačen svet in čas, Desetnica v svoji odrski realizaciji ponuja klasično lutkovnopripovedno podobo. Če se vrnemo k uvodoma omenjenemu kontekstu uprizoritve in njenega procesa, lahko ugotovimo, da se ta neposredno ne odraža na odru. Ob vpogledu v raziskavo in snovanje likovnega koncepta avtorice je jasno, da je uprizoritveni koncept vendarle rezultat dveh stopenj avtorskih premišljevanj in da sta likovna in uprizoritvena zasnova neločljivo prepleteni. Zagotovo pa je takšna, nekoliko drugačna ustvarjalna pot lahko dragocena izkušnja za mlade ustvarjalce. Zato je pomembno programski sklop BiTeatra razumeti kot kontekst, v katerem ni nujno pričakovati le raziskovanja izraznih možnosti lutkovnega, temveč tudi postopkovna iskanja in obvoze v načinih ustvarjanja ter podporo pogojem, ki to omogočajo.