Po dvajsetih letih se je na oder SNG Maribor vrnila uspešna baletna predstava Grk Zorba. Koreografija je skoraj v celoti enaka kot v prvi izvedbi, prav tako kostumi, na novo pa je zasnovana scenografija. Zgodba je povzeta po romanu Nikosa Kazantzakisa, ki sta mu najprej sledila tudi kultna filmska priredba in muzikal, balet pa je praizvedbo doživel leta 1988 v Areni di Verona v koreografiji Lorce Massine.

Zgodba se dogaja na grškem otoku Kreta, kjer se pojavi Američan John. Vaščani, ki so v uprizoritvi prikazani kot nekakšna negativna moč večine, ga ne sprejmejo medse. To stori le Zorba, ki se vzpostavlja kot antipod vaščanom. Med ogledovanjem lepot Krete John spozna vdovo Marino, njuno srečanje pa pomeni enega osnovnih dramaturških zapletov Kazantzakisove zgodbe. Sočasno se razvija tudi ljubezenska vez med Zorbo in madame Hortense. V drugem dejanju obe junakinji umreta. Njuni smrti v Johnu in Zorbi sprožita preobrat, predvsem Zorbo pa pahneta v obup. John mu skuša pomagati, tako kot je Zorba ob prihodu v Grčijo pomagal njemu. Na koncu skupaj odplešeta sirtaki, ples veselja do življenja, pri čemer se jima pridružijo vaščani. Ob tem morda le droben ovinek k zanimivosti: z veliko priljubljenostjo filma, pa tudi baleta, se je sirtakiju zmotno začelo pripisovati mesto grškega ljudskega plesa. Vendar njegova zgodovina sega v leto 1964, torej v leto, ko je nastal film Grk Zorba, za katerega je Mikis Theodorakis ustvaril glasbo, ki je skupaj z značilnimi plesnimi koraki postala kultna in dobila status ljudskega melosa.

Balet Grk Zorba je zajel bistvo grške kulture in s tem vnesel na oder njeno energičnost ter veselje do življenja.

Koreografiji Lorce Massine se sicer danes pozna, da je bila ustvarjena v nekem drugem času. Toda še vedno se zdi, da na odru deluje sveže in sodobno. Ustvariti mu je uspelo ples, ki združuje prvine klasičnega baleta z rahlimi odtenki kulture grškega plesa. Strastne in energične plesne sekvence se sicer na trenutke med seboj precej ponavljajo, vendar je ravno cikličnost ena izmed značilnosti ljudskih plesov. Koraki sledijo klasični baletni tehniki, med njimi pa dodaja različne poudarke, značilne za grške plese. Prav tako je spremenjena drža rok, ki vpeljuje drugačno uporabo dlani. Dlani so iz klasične ozke baletne drže široko razprte in obrnjene navzven. Podobno je tudi s koraki, kjer sem ter tja spremeni položaj nog iz en dehors (navzven) na en dedans (navznoter). Značilnosti enega in drugega plesa združuje v smiselno celoto, v sklopu katere pa je tudi jasno razvidna zgodba. V celotni uprizoritvi se dodobra vzpostavi prav vseh pet glavnih likov, ki imajo edine solistične dele v predstavi. Koreografu uspe vzpostaviti pravo razmerje med njimi in zborovskimi baletnimi deli. Solisti so svoje odplesali v tehnično izčiščenem slogu in s karakterno močno prezenco. Davide Buffone je v vlogi Zorbe vnesel na oder veselje in karizmo ter uspel vzpostaviti občutek grškega življenja. Izpostaviti velja tehnično dovršenega plesalca Yujo Omakija, ki v vlogi Johna prinese na oder veliko energije skupaj z do potankosti natančno izdelanimi in izvedenimi koraki, vrtenji, skoki ... Oba glavna moška lika sta tehnično izjemno zahtevna, a brez dvoma navdušita publiko, kar se je izkazalo tudi ob tretji ponovitvi zaključnega sirtakija. Oba sta odplesala tako hitrejše kot tudi nekoliko počasnejše, lirične dele s svojima soplesalkama. Na tem mestu velja omeniti Tijuano Križman Hudernik v vlogi Marine, ki je znova dokazala svojo čutnost in izrazito natančnost pri izvajanju vsakega koraka. Vlogo madame Hortense je odplesala Marina Krasnova, ki je bila kos sicer precej bolj karakterno obarvanemu liku. Kot peti solist je nastopil Matteo Magalotti, ki je ekspresivno in natančno odplesal lik Yorgosa. Vez med solističnimi in zborovskimi deli izraža močne značaje, pri katerih se začuti diskrepanca med posamezniki in večino. To se zazna tudi v samem načinu plesa, kjer so solisti vpeti v prostor, ga s tem zaznamujejo, so kot nekakšna tridimenzionalna slika, zborovski plesalci pa ustvarjajo občutek dvodimenzionalnosti, kot nekakšen utrinek vsakdanjega življenja z antičnih grških vaz. Pri vsem tem plesalce povezuje kostumografija (Leo Kulaš), ki ostaja v okvirih likovne zasnove prve mariborske izvedbe. Ženski zbor je tako odet v oranžno-rdeče tone, moški del zbora pa nosi delavske obleke iz tedanjega časa. Kostumi solistov se dobro povežejo z lastnostmi njihovih likov. Vse skupaj se odlično ujame z dovršeno in domiselno scenografijo (Matic Kašnik), ki se poigrava s podobo grškega amfiteatra, hkrati pa v osrednjem delu dopušča dovolj prostora za ples. S svojim minimalizmom ustvarja občutek velikega prostora, ki z dobro postavljeno lučjo (Tomaž Premzl) gledalcu omogoča še boljši pogled na različne dogajalne kraje.

Seveda k celotnemu vzdušju grškega sveta veliko pripomore tudi glasba Theodorakisa, ki uspešno zaključi format združevanja klasičnega baleta in glasbe s prvinami ljudskega. Orkester pod dirigentsko taktirko Simona Robinsona skupaj z opernim zborom (zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak) in operno solistko Dado Kladenik z odlično interpretacijo in uigranostjo dobro ustvari želeni svet. 

Balet Grk Zorba je zajel bistvo grške kulture in s tem vnesel na oder njeno energičnost ter veselje do življenja. Zdi se, da so se prav vsa čustva iz predstave prezrcalila tudi na občinstvo, ki se je na premiernem večeru popolnoma zlilo s strastjo do mariborskega baleta, tako kot se grški človek zliva s strastjo do življenja.