Tin Grabnar se pri svojem delu sistematično ukvarja s preizpraševanjem različnih uprizoritvenih elementov in v predstavi Strahovito je osrednji poudarek na temi in svetlobi ter njunih konotacijah znotraj uprizoritvenih umetnosti, istočasno pa nagovarja tabu strahu in kako se z njim vsaj soočiti, če ga že ne premagati, pri tem pa režiser ponovno poseže po manj ustaljenih metodah animacije objektov ter spoja slednjih s preostalimi uprizoritvenimi elementi. 

Na odru se odvije zgodba dečka Bineta, ki se boji teme. Praviloma tema in Bine dobro sobivata – ko eden spi, je drugi buden in obratno. Problem nastane, ko Binetova ljuba žoga pade v klet (še en strašljiv koncept), in če jo bo kdaj hotel dobiti nazaj, se bo s svojim strahom moral spopasti. Ker gre za predstavo za otroke, to Bine po začetnih mukah seveda tudi uspešno stori. Spozna se z nasprotnico, se ustrezno pripravi, zbere pogum in stopi v klet, kjer ugotovi, da je tema v bistvu zelo veličastna in lepa. 

Besedilo za uprizoritev sta soustvarila Tin Grabnar in Ana Duša, ki je pri predstavi sodelovala tudi kot dramaturginja. Besedilo (in isto uprizoritev) na igriv način, ki publiki ponuja tudi nemalo identifikacijskih trenutkov, razpira univerzalno temo strahu in človekovega odnosa do nje. Na začetku predstave igralci (Miha Bezeljak, Barbara Jamšek in Uroš Kaurin) govorijo, kako se ničesar ne bojijo – ne teme, kaj šele podgan, pajkov ali kleti, na koncu pa vendarle priznajo, da malce se pa le bojijo vsega naštetega, s čimer predstava znotraj zaokrožene strukture ponudi sporočilo, da s strahom samim po sebi že ni nič narobe, le paralizirati se mu ne smemo pustiti.

Začetna scenografija (avtorica likovne podobe je Zala Kalan) spominja na temnico, na sredini so postavljene mize, na njej pa je več projektorjev in diapozitivov. Igralci nato namestijo še tri platna in podajanje zgodbe deloma projicirajo z diapozitivi (sploh spremembe prostorov), na projicirano podlago pa nato animirajo senčne lutke, ki so zreducirane na najnujnejše število – vsi trije igralci torej skupaj animirajo en lik (Bineta) in njegovo žogo, vsak pa ima svoj set lutk. Animirani objekti so močno povezani z igro senc in luči – ne gre le za animacijo senčnih lutk, temveč za kombinacijo lutk in animacije svetlobe.

Čeprav je predstava namenjena otrokom, starim vsaj pet, je še kako aktualna tudi za odraslo publiko, saj strahovi z leti ne izginejo in vsakič znova se je pomembno opomniti, da so iracionalni in da se je z njimi treba soočiti.

Igralci so oblečeni v temno sive pajace (kostumografija Mojce Bernjak), s katerimi se lepo zlijejo s temo, vseeno pa so sodobnejši in kreativnejši kot klasični lutkovni črni kompleti. Tudi izvedba predstave je prepričljiva, vsi trije igralci oziroma animatorji so usklajeni in delujejo kot dobro naoljen stroj. Levji delež opravi Miha Bezeljak, ki v Lutkovnem gledališču Maribor navdušuje že dobro desetletje, in tudi tokrat se prepričljivo, nikakor pa ne karikirano vživi v interpretacijo najprej prestrašenega, kasneje pa pogumnega dečka Bineta. 

Glasba je delo Mitje Vrhovnika Smrekarja in jo gledalec prepozna, še preden prebere avtorja iz kolofona. Z nežno melodijo jasno izrisuje atmosfero in dogajanje pospremi, nikakor pa ga ne podčrta. Čudoviti glasba in likovna podoba ponujata zadoščenje tudi v par predolgih prizorih, kjer kljub neoptimiziranemu tempu predstave publika uživa ob vizualnih in zvočnih elementih. 

Vsi elementi uprizoritve se med seboj lepo dopolnjujejo in delujejo, so stilsko poenoteni ter povezani v zaokroženo celoto. 

Čeprav je predstava namenjena otrokom, starim vsaj pet let, je še kako aktualna tudi za odraslo publiko, saj strahovi z leti ne izginejo in vsakič znova se je pomembno opomniti, da so iracionalni in da se je z njimi treba soočiti.