Štirinajst dni je dolga, če si v karanteni z osebo, ki ti ni več blizu. Ravno ta tujost bližine pa po najhujšem karantenskem zaostrovanju spodbuja nastanek novih vsebin, s katerimi se po prebrodenem obdobju izpred dveh let gledalci lahko poistovetijo in nanje nalagajo svoja osebna izkustva. Novo dramsko besedilo Gorana Vojnovića 14 dni poganja intimnost in burna nasprotja znotraj nekega minulega (in minljivega) odnosa para, ki s krhkim, morda utopično optimističnim koncem v pisateljevem značilnem nežno idealističnem slogu spregovori o in v času karantene, kjer je bila v umirjanju vsakodnevnih opravil v ospredju predvsem nepričakovana – želena ali ne – bližina.
Režijo intimne (v svojem bistvu romantične) drame podpisuje Ajda Valcl, ki režijo in dramaturški tek prilagaja naravnemu ritmu dobro izpisane dramske predloge, jasno strukturirane s štirinajstimi dnevi/prizori, ki prinašajo tudi štirinajst različnih peripetij. Režijsko dogajanje se osredinja predvsem na igro nasprotij bližine in tako zelo opevane oddaljenosti, ki kdaj pa kdaj postaja zgolj izgovor za medsebojno čustveno oddaljevanje. To prehajanje poudarja tudi scenografija Urše Vidic, ki na ravno prav klavstrofobično kvadratno ploščad na odru postavlja dva med seboj (dva metra?) oddaljena kavča, s hrbtom obrnjena drug proti drugemu; preostanek rekvizitov pa zmanjša na le nujne predmete, ki pa še vseeno implicirajo višji socialni sloj, kar podčrta tudi kostumografija Sanje Grcić (asistentka kostumografije Monika Colja). Luč se zgošča v glede na ploščad še manjši kvadrat s stropa (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak), ki ga lahko razumemo kot odprto stropno okno v svet, hkrati pa ravno to okno na stropu sugerira (vsaj čustveno, če ne fizično) luknjo in ujetost, v katero se protagonista bolj in bolj pogrezata v svojih zakrivanjih in postopnih razkrivanjih.
Novo dramsko besedilo Gorana Vojnovića 14 dni poganja intimnost in burna nasprotja znotraj nekega minulega (in minljivega) odnosa para, ki s krhkim, morda utopično optimističnim koncem v pisateljevem značilnem nežno idealističnem slogu spregovori o in v času karantene, kjer je bila v umirjanju vsakodnevnih opravil v ospredju predvsem nepričakovana – želena ali ne – bližina.
On Branka Završana in Ona, ki jo zaseda Jagoda, se srečata v distanci in odtujenosti, ki sta jo prisiljena prebroditi v dvotedenskem sobivanju, ki ga po letih dislociranega življenja drug mimo drugega nihče od njiju ni več vajen. Čeprav je njuna igra na začetku nekoliko zadržana in okostenela, se med dogajanjem v nizajočih se dnevih, ki jih med zatemnitvami prekinjajo le vedno bolj deformirane novice s podatki o številu okuženih, hospitaliziranih in mrtvih, bolj razigrata – tudi po zaslugi dobro zasnovanega, elegantnega in hkrati duhovitega giba koreografa Željka Božića. Koreografija in tudi Jagodine jogijske prakse na joga trakovih so smiselne idejne rešitve, ki v mizansceno vnašajo živahnost pa tudi srž emotivnega stanja karakterjev. Igralski dvojec prav tako ne pretirava z melodramatičnostjo, temveč režijskemu konceptu sorodno pusti, da tok besedila sam nosi psihofizična stanja, reakcije in zasuke, za katere znotraj žanrskega okvira kmalu slutimo, da prinašajo srečen konec.
Praizvedba besedila 14 dni ne poglablja karantenskega brezna z iskanjem eksistenčnih resnic pa tudi ne problematizira ukleščenja posameznikov v zanje nezdrava in neprimerna okolja, kar bi lahko do neke mere vendarle storila, a teh ambicij v resnici nima: kljub sramežljivemu spogledovanju z razpiranjem vprašanj o psihični nestabilnosti posameznikov, ki jo hitro zakrijejo humoristični vložki, se uprizoritev zadovolji s prikazom prijetne zgodbe o ponovnem zbližanju, ki predvsem daje upanje, da bo jutri boljši – in bližji. Po ogledu sicer ostane mala mračna misel, da ni vse tako rožnato in rešljivo, a skladno z legitimno odločitvijo o zvrstni usmeritvi navsezadnje prevlada tolažeča uteha, da se je v teh štirinajstih dneh, ki so se razvlekla v skoraj dve leti, kakšna zgodba končala tudi srečno.