Vsaki dve leti mednarodni študijski program Režija snovalnega in objektnega gledališča praške akademije DAMU predstavi najboljša dela dveh generacij svojih študentov v okviru zgoščenega tridnevnega izbora, ki je letos nosil naslov In Proportion (V sorazmerju / Sorazmerno / V ravnovesju). V Pragi so se zbrali različni festivalski kuratorji, bivši in bodoči študenti tega programa, profesorji z drugih gledaliških akademij in naključni radovedneži. Ena od izstopajočih predstav je bila produkcija Is Joy (Je radost / Je veselje) v režiji slovenskega gledališkega ustvarjalca in člana kolektiva Počemučka Aljoše Lovrića Krapeža. Predstava je nastala na podlagi odprtega poziva gledališča Disk, ki deluje kot podaljšek praške akademije in simulira repertoarno gledališče. Lovrić Krapež pa se projekta ni lotil v skladu s pričakovanji repertoarnega gledališča, temveč si je po svoji navadi izboril prostor za eksperiment in preizkušanje novih dramaturških taktik.
Kot naznanja že sam naslov, je v predstavi Is Joy v ospredju raziskovanje občutka radosti. Prav tako bode v oči nenavadna slovnična struktura naslova oziroma natančneje praznina, ki jo ustvarja odsotnost subjekta v naslovu. Ustvarjeni prazni prostor omogoča ali celo zahteva, da ga gledalec zapolni s svojo spremenljivko. Popolnoma brez besed ustvarjalci ponudijo svojo rešitev enačbe z na videz enostavno gesto gradnje stolpa. Publika je posedena v krogu, pet performerjev (Michaela Čajkovičová, Michal Salwiński, Ana Nežmah, Filip Mramor, Sai Morikawa) pa na oder prinaša raznorazne vsakdanje in manj vsakdanje predmete – zaboj za pivo, prozoren dežnik, trampolin, pralni stroj, lesene deske, otroški voziček, izložbeno lutko, črva za plavanje, gumo za odmaševanje odtokov, invalidski voziček (scenografija Jasmine Molinari) … in jih kos za kosom zlaga kot sestavljanko. Iščejo luknje in razpoke, ki jih lahko zapolnijo, načine, kako lahko dva predmeta soobstajata in se dopolnjujeta. Oblečeni so v udobna večslojna in ohlapna športna oblačila, obraze pa jim zakrivajo varilne maske (kostumografinja Mara Ingea). Kljub zakritim obrazom se kot občinstvo lahko poistovetimo s performerji, navijamo za njihov uspeh, ko uspešno najdejo posebej dobro ali tvegano mesto za kak predmet, in sočutno pričakujemo ponovni poskus, če jim to ne uspe.
Publika ne ostane imuna na vedno glasnejšo glasbo in vedno večji kaos na odru. Ritmično tapkanje s prsti, kimanje in drobni nasmeški prerastejo v pristno radost ob opazovanju skulpture, ki nastaja pred nami, in telesa se vdajo ritmu ter hajpu/evforiji, ki jo ustvarja ekipa. Skulptura oživi, mašinerija, ki jo sestavlja, je v pogonu, organizem, ki je nastal, se razširi v občinstvo, dokler se vse ne premika, kroži, skupaj raste, skupaj diha in navija.
Prva tretjina predstave je gola akcija v čisti tišini. Performerji gradijo počasi, preudarno, pri čemer pride do izraza materialnost vseh predmetov. Slišimo le trk lesa ob les, drgnjenje plastike, šelestenje papirja, rožljanje verig. Osnovna gesta je jasna, in ko bi opazovanje kopičenja predmetov skoraj postalo dolgočasno, v igro vstopi glasba, ki jo v živo manipulira in prireja David Ficek. Najprej je prisotna le kot tiho ozadje, kmalu pa se izkaže za protagonista predstave. S postopno gradacijo glasbe ustvarjalci gradijo dramaturgijo predstave (dramaturga Ficek in Pedro Gramegna Ardiles). Ficek uporablja zvočne posnetke predmetov, ki jih vidimo na odru, te pa plasti z ritmi in beati, ki se spogledujejo s tehnom, tako da ustvarja nepredvidljivo glasbeno kompozicijo, ki kljub eksperimentalnim elementom ohrani melodičnost in s povišanimi utripi na minuto telesa performerjev in občinstva nagovarja k premikanju. Gibanje nastopajočih zaznamuje konsistentno tresenje in valovanje, pri čemer je v fizikalnosti najbolj natančen in intenziven Filip Mramor, ki predstavo poganja kot notranji motor, Michal Salwiński pa je gibalno najbolj specifičen in komičen. Prezenco Ane Nežmah in Sai Morikawa odlikujeta preciznost in timska naravnanost, medtem ko Michaela Čajkovičová predstavlja kompas, po katerem se orientirajo in mu sledijo vsi ostali.
Publika ne ostane imuna na vedno glasnejšo glasbo in vedno večji kaos na odru. Ritmično tapkanje s prsti, kimanje in drobni nasmeški prerastejo v pristno radost ob opazovanju skulpture, ki nastaja pred nami, in telesa se vdajo ritmu ter hajpu/evforiji, ki jo ustvarja ekipa. Skulptura oživi, mašinerija, ki jo sestavlja, je v pogonu, organizem, ki je nastal, se razširi v občinstvo, dokler se vse ne premika, kroži, skupaj raste, skupaj diha in navija. Navija, da bo organizem postal še večji, še bolj nepričakovan, barvit in absurden, da bodo vibracije prevzele nadzor nad našimi telesi, da bomo v tem trenutku do konca skupaj. Skupaj in vzradoščeni.
Predstava nagovori nekaj otroškega, skoraj naivnega v nas. Osvobojeni spon pritiska smisla in odvečnosti besed, se lahko prepustimo opazovanju igre. Sami izberemo stopnjo svoje aktivnosti in participacije, ravno na podlagi notranjega občutka, kaj nam prinaša več veselja – udobno sedenje na stolu, približevanje, oddaljevanje ali intenzivno džuskanje/poplesavanje. V svojem ludizmu je predstava iskrena, nepretenciozna in transparentna. Ne obljublja, da ponuja eno in edino pot do sreče, temveč pred nami razpira iznajden mehanizem, ki deluje. Ki tudi ob koncu, ko dvorano ponovno zajame tišina in se evforija poleže, ne ponuja moralnega mačka ali boleče streznitve, temveč ohrani v nas topel trajajoč občutek nečesa lepega, nečesa čistega. Lovrić Krapež je z mednarodno ekipo predstave Is Joy ustvaril učno uro o stopnjevanju napetosti in nakazal jasne smernice svoje počasi ter odločno razvijajoče se gledališke poetike.