Brina Jenček, 30. 10. 2025

Brez repa (in glave)

A. A. Milne, M. Pelko: Pu. Prešernovo gledališče Kranj, datum premiere in ogleda 23. 10. 2025.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

V Prešernovem gledališču Kranj so kot letošnjo predstavo za otroke v starostnem razponu med »5. in 99. letom« pripravili odrsko priredbo zgodb o medvedu Puju angleškega pisatelja A. A. Milna, naslovljeno kar kratko – Pu. Režiserka Maša Pelko se je podpisala pod dramatizacijo in avtorsko priredbo, črpajoč iz knjige Medved Pu iz leta 1926 in njenega nadaljevanja Hiša na Pujevem oglu iz leta 1928, ter se prvič spoprijela z izzivom ustvarjanja predstave za otroke. Poleg Christopherja Robina, lika fanta, ki ga je avtor zasnoval po podobi lastnega sina, je Pelko ohranila pet njegovih živalskih prijateljev – Puja, Pujska, Tigra, Zajca in oslička Sivčka. Kot izhodiščni dogodek predstave si je Pelko zamislila odhod Christopherja Robina iz čarobne Stoletne hoste, kar je zaključna zgodba prve knjige, vendar v ta okvir poslovilne zabave in poslednje skupne dogodivščine vpeljuje tudi razne druge peripetije iz ostalih zgodb – iščejo izgubljeni Sivčkov rep, igrajo se Pu palice, skupaj se odpravijo na ekspedicijo iskanja severnega pola in ob tem še kaj zapojejo in celo zarapajo. 

Gostujoči igralec Peter Alojz Marn nas v vlogi Christopherja Robina kot pripovedovalec vpelje v dogajanje in ga sproti tudi komentira. Lik si svojega odhoda iz gozda ne zna zares pojasniti, kot si otroci pogosto marsičesa ne morejo. Otroško perspektivo poudarja tudi scenografija Vasilije Fišer, ki je konceptualno zasnovana kot pokrajina velikanskih stolov, ki jih lahko beremo kot stole v otroški sobi ali učilnici, pod katerimi sicer ležijo igrače, ki v domišljijskem svetu Christopherja Robina oživijo in imajo pod stoli svoja domovanja. Nad stoli je obešeno še lahko, skoraj prosojno bledo modro blago kot modrina neba in kasneje tok potoka, ki nosi Sivčkov izgubljeni rep. Na rep je pripeta rožnata pentlja, Pu je oblečen v rdečo majico in Christopher Robin v rjav telovnik – kostumografka Tina Bonča je s temi atributi torej vizualno sledila predvsem vsem poznani Disneyjevi verziji likov iz 60. let, ne pa izvirnim ilustracijam E. M. Sheparda, in ni iskala povsem lastnih, novih interpretacij in rešitev. Ljudi s kostumom in masko magično preobraziti v žival ni lahka naloga, sploh ko je stara 2D-animirana risanka vsem tako močno vtisnjena v spomin in se je z njeno toplino in našo nostalgijo težko boriti – kostumi v Puju so zelo žalosten približek temu. Razen kostumov Christopherja Robina in Pujska bolj spominjajo na udobne kosmate pižame ali poceni pustne kostume, ki gledalcem precej otežijo zagon imaginativnega kolesja. Tudi maska Mateja Pajntarja je podobno preprosta in pri nekaterih živalih, kot je tiger, nedodelana. Gre za neizkoriščeno priložnost in škoda, da si vizualna podoba ni upala biti bolj radikalna in samosvoja ter da ni znala podpreti igralcev kranjskega ansambla, ki so sicer v ustvarjanju svojih vlog duhoviti in simpatični.

Gre za neizkoriščeno priložnost in škoda, da si vizualna podoba ni upala biti bolj radikalna in samosvoja ter da ni znala podpreti igralcev kranjskega ansambla, ki so sicer v ustvarjanju svojih vlog duhoviti in simpatični.

Karakterji živali so osnovani na arhetipih, kot jih je v knjigah ujel že Milne. Pu Vesne Pernarčič je dobrosrčen, malce počasen in v obrazni mimiki zelo izrazen, morda celo za odtenek preveč humorno karikiran. Aljoša Ternovšek kot jecljajoči Pujsek s povišanim glasom pooseblja vsega boječega se bojazljivca, ki je prikovan na svoj udobni rožnati stol na koleščkih, a si želi, da bi presegel svoj strah in postal junak. Če se v risanki tiger ves čas od tal odbija na svojem repu, Miha Rodman tigrovo hiperaktivnost pokaže s spretnim in suverenim drvenjem po odru z rolerji. Vesna Jevnikar portretira Zajca kot načitanega, pozornega in ves čas zaskrbljenega, ko poskuša med živalmi vzpostavljati red in brezobzirnega tigra naučiti lekcije. Borut Veselko pa odlično ujame duh črnogledega, užaloščenega Sivčka, ki po odru počasi kopitlja. Petru Alojzu Marnu se nasprotno še pozna manjša izkušenost, saj je kot pripovedovalec v načinu govora papirnat, do otrok in preostalih živali pa pokroviteljski, kar deloma sovpada z idejo, da se počasi poslavlja od svojega otroštva in igrač, ki jih je že prerasel. Vseeno pa se zdi, da je navidezna nonšalantnost tudi posledica manjše izdelanosti likov znotraj dramatizacije in uprizoritve v primerjavi z drugimi živalskimi junaki ter s tem ne dovolj razvite funkcije protagonista - pripovedovalca.

Poleg karakterne komike je posebej izrazita tudi besedna komika. Razne besedne igre, ki so vpisane že v izvirniku, dobro delujejo tudi na odru. Včasih se sicer zdi, da so najmlajšim otrokom te šale še nedosegljive in jih lahko cenijo predvsem starši. Najbrž le malo petletnikov ve, kaj je ekspedicija, tako da jim tudi napačno ponovljena »eksmenicija« ne pomeni veliko. Kljub temu je moč predstave v humornih in toplih situacijah. Hitre izmenjave, mimobežne šale in kratke vzpostavitve odnosov in pristnega prijateljstva so učinkovite, dodatno pa podprte še z avtorsko uglasbitvijo Milnejevih pesmic Mateje Starič ter s koreografijami Vite Osojnik. Večkrat ponovljena in zelo spevna je glavna skupinska pesem Vsi smo tu, učinkoviti in zabavni pa so tudi preostali songi, predvsem tisti, izvedeni v živo. Bolj absurden kot zares komičen pa je Pujskov raperski vložek, nastop, ko si vsi nadenejo frajerska sončna očala, verige in se hiphopersko prestopajo – kot bi bili iz nekega drugega filma. 

Pomanjkljivosti predstave so predvsem pomanjkanje drznosti v pristopanju k tako obsežnemu in kultnemu materialu, vizualna in materialna nekonsistentnost kostumsko-scenskih elementov ter sama dramatizacija, ki nima dovolj močnega osrednjega dramskega dogajanja, ki bi služil kot stabilna hrbtenica predstave. Razdrobljenost in epizodnost poglavij se na oder ne prevede najbolj uspešno, zato se zdi, da predstava ves čas preskakuje med različnimi tematskimi sklopi, ne da bi zares imela priložnost stkati prepričljivo prijateljstvo med liki, graditi dramske napetosti ali vzpostaviti jasne misli. Kljub temu je v predstavi Pu vseeno mogoče prepoznati odlične trenutke igrivosti in brezčasnost materiala, kar bo dovolj, da bo predstava nagovorila mnoge majhne in manj majhne otroke ter jim za slabo uro razprla pogled v svet oživelih plišastih igrač.

Borut Veselko, Miha Rodman, Tina Bonča, Mateja Starič, Vesna Pernarčič, Maša Pelko, Vasilija Fišer, Vesna Jevnikar, Peter Alojz Marn, Aljoša Ternovšek, Vita Osojnik, Matej Pajntar

Povezani dogodki

Brina Jenček, 4. 3. 2025
Radost je – je radost
Brina Jenček, 26. 4. 2023
Zrcalo odtujenosti v družbi spektakla
Brina Jenček, 4. 4. 2022
Sladkobna čehovljanska enolončnica