Nika Švab, 21. 9. 2021

Stati in obstati

Angela Nanetti: MOJ DEDEK JE BIL ČEŠNJEVO DREVO. Lutkovno gledališče Ljubljana, 16. 9. 2021
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Fabrizio Montecchi je eno najodmevnejših imen na področju sodobnega senčnega gledališča, kjer deluje kot režiser in scenograf. Po štirih letih se je vrnil v Lutkovno gledališče Ljubljana, kjer je po besedilu Angele Nanetti ustvaril uprizoritev Moj dedek je bil češnjevo drevo, senčno predstavo o življenju in smrti. Na odru se odvije zgodba o treh generacijah iste družine in njihovem odnosu do družinske hiše, h kateri sodita tudi gos Filomena in češnjevo drevo Feliks.

Zgodbo poslušamo iz perspektive dečka Tonija (Matevž Müller), druga ključna lika pa sta še mama Felicija (Martina Maurič Lazar) in dedek August (Brane Vižintin). Igralci oziroma animatorji s prepletom animacije senčnih lutk (izdelali sta jih Federica Ferrari in Agnese Meroni) ter dramske igre na odru tvorijo izjemno dinamično in dobro usklajeno ekipo, ki gledalca prepričljivo vodi skozi uprizoritveni dogodek, saj spretno prehajajo med dramskim in animiranim, se precizno dopolnjujejo in z minimalnimi ter skrbno koreografiranimi premiki kreirajo nove dramske situacije. Müller prepriča z otroško zagnanostjo, ki pa jo spretno zamejuje in se izogne otročjosti, Vižintin z ravno pravšnjo mero humorja, ki situacijo mestoma razelektri, Maurič Lazar pa z natančno odmerjeno nežnostjo brez kakršne koli patetike. Kot v preostalih Montecchijevih predstavah se animatorji ne skrivajo za paravanom, kljub temu pa so prehodi med senčnimi in dramskimi prizori popolnoma organski, natančni in hitri ter brez nepotrebnih zatemnitev ali pretirano dramatičnih lučnih sprememb.

Predstava se lahko bere kot zgodba o brezpogojni ljubezni ali pa kot kritika sodobnega sveta, v katerem ni prostora za nepotrebne, stare, neproduktivne in prostor zavzemajoče subjekte, kot so drevesa s številnimi koreninami, ki fizično preprečujejo pozidavo.

Tako kot režijo tudi scenografijo in adaptacijo podpisuje Montecchi, ki je po izobrazbi arhitekt in zato zelo dobro razume koncipiranje prostora. Sredina odra je prosta, da se igralci lahko gibajo in razgrnejo ali zložijo rjuho, na katero so projicirane sence, vse naokoli in tudi s stropa pa visijo razni leseni predmeti, kar prepričljivo ustvari udobno, družinsko in tudi domačno atmosfero. Osrednji motiv, češnjevo drevo Feliks, je tudi edini, ki ima barvno senco, njegovi listki namreč odsevajo v tonih rdeče in zelene barve, s čimer je Feliksova pomembnost še toliko bolj izrisana in ga skorajda naredi bolj živega v primerjavi z ostalimi lutkami. Enako kot scenografija so tudi kostumi v odtenkih rjave barve, kar tvori enotno vizualno podobo, ki dobro deluje tudi na konceptualni in vsebinski ravni, ki se osredotoča na ljubezen do okolja, narave in bitij, ki nas obdajajo oziroma s katerimi sobivamo. Drevo zelo dobro služi kot osrednji motiv ali simbol v današnjem svetu, saj istočasno predstavlja nekaj dolgotrajnega in mogočnega pa tudi ogroženega in ranljivega, saj še tako veličastnim bitjem v današnjem svetu grozi izumrtje.

Dramaturgija (Tjaša Bertoncelj) je zaokrožena in izčiščena, informacij, simbolov in metafor je ravno prav za jasno podano zgodbo in izdelano strukturo, nikakor pa ne preveč in ne podčrtuje pomenov.

Predstava se lahko bere kot zgodba o brezpogojni ljubezni ali pa kot kritika sodobnega sveta, v katerem ni prostora za nepotrebne, stare, neproduktivne in prostor zavzemajoče subjekte, kot so drevesa s številnimi koreninami, ki fizično preprečujejo pozidavo. Sicer estetska in pomensko polna predstava ponuja čustveno zgodbo o družinskih vezeh, ljubezni ter skrbi za sočloveka, partnerja in okolico, o predanosti, življenju in tudi smrti. Montecchi se je že v prejšnjih predstavah, Račka, smrt in tulipan (2014) ter Virginija Volk (2017), loteval tematik, ki bi jih na prvo žogo označili kot težke in nerazumljive mlajši publiki, toda prav ukvarjanje s temi temami je ključno za vzpostavljanje in razvijanje empatije ter občutljivosti. Montecchi to počne še izjemno subtilno in nežno, s čimer zadosti tako vizualnim kot pomenskim kriterijem.

Matevž Müller, Martina Maurič Lazar, Brane Vižintin, Federica Ferrari, Agnese Meroni, Tjaša Bertoncelj

Povezani dogodki

Nika Švab, 26. 4. 2022
Godzilla Tribute Solo
Nika Švab, 11. 4. 2022
Pridni kot ...
Nika Švab, 8. 3. 2022
Nežno in (pre)počasi