Kaj počnemo v trgovini? Pridemo, vzamemo košarico ali nakupovalni voziček, naberemo želene izdelke, opravimo nakup na blagajni in spet odidemo. Smo bili prvič v tej trgovini ali smo tu že nakupovali? Kaj vse se nam je že zgodilo tu? Smo koga srečali, koga spoznali, koga opazovali med policami – koga izgubili? Kaj razmišljamo ob obisku trgovine? Kakšen preplet in prelet misli ustvarjamo med zlaganjem nakupov v košarico, na trak in v vrečke? Tak naključni prelet, svojstven vsakemu posamezniku, je glavno motivno vodilo performativnega besedila Polenta, ki se izvorno naslanja na roman Zakaj se otrok v polenti kuha avtorice Aglaje Veteranyi, a znotraj tega naslanjanja išče predvsem lasten izraz znotraj odločne intervencije v prostor Maxija v središču Ljubljane.

Performativni dogodek se začne pri službenem vhodu Drame, od koder se prek »bekstejdža« in tamkajšnjega kratkega postanka nadaljuje zunaj Dramine stavbe po cesti do Maxija, kjer se vrši glavno uprizoritveno dejanje. Gledalca vodi tako narativna monološka linija, ki jo posluša v intimi s slušalkami, kot tudi Dramina hostesna služba, ki ob tem še vedno implicira tudi kolektivno izkušnjo gledanja. Od uvoda v idejo projekta ob naključni najdbi romana v knjižnici prek razstiranja začetnih muk gledališkega procesa, ki ga je igralka Eva Jesenovec zasnovala skupaj z režiserko Mojco Madon in dramaturgom Jernejem Bibom Potočanom, se ob premiku v osrednji prostor dogodka, blagovnico Maxi, razprši tudi miselni tok, katerega linije se ovijajo okrog drobnega, a travmatičnega dogodka, ko avtorica v otroštvu v trgovini izgubi svojo mamo. Dramaturško smiselno odmerjen in zaokrožen monolog v kombinaciji s sporadično pojavnostjo govorke v prostoru pred intimno maloštevilno publiko razpira spiralasto svetovje premislekov, občutkov, bežnih asociacij in (samo)prevpraševanj, ki se medsebojno navijajo, ovijajo in zatikajo, dokler ne postanejo trdna celota z bistrim in ljubečim sporočilom.

Režijska dodelava besedilne osnove se kaže predvsem v osrednjem dogajalnem prostoru, trgovinskem okolju, v katerega gledalci posežemo skupaj z igralko, a kjer vsakdan življenja še vedno poteka v svojih ustaljenih tirnicah. Vključevanje zaposlenih v blagovnici simpatično nežno, a prav nič naivno briše meje med umetniškim in vsakdanjim kot tolikokrat prevprašanim razmerjem, s katerim se ob smiselnem konceptualnem okviru nihče ne čuti ogroženega, temveč neskončno vključenega tako v skupnost kot v sam performativni dogodek. Ob tem pa je razburljivo opazovati tudi še vedno sorazmerno jasno ločnico med gledalskim in uprizoritvenim prostorom, ki ga snujemo kot gledalski kolektiv: sami se namreč ustavljamo na varni razdalji, da lahko opazujemo v trgovino umeščene inštalacije ter igrane prizore, ki bi bili lahko vse do finala le običajen opravek v trgovini. Tovrstno pretočnost popolnoma vsakdanjega in hkrati spektakularnega omogoča tudi sama Eva Jesenovec, saj je njena igralska intervencija pa tudi glasovna interpretacija izrazito naravna, morda celo naturalistična, skladna s prostorom in na ta način še bolj presunljiva v razpiranju preproste zunanjosti, ki jo med svojimi opravki lahko le mimobežno oplazimo s pogledom, ter megalomanske notranjosti, kjer se v hipu izmenja tisoče prebliskov. Protagonistka se fizično pojavlja skoraj naključno, včasih ona najde gledalko, večkrat pa gledalka išče njo, pri čemer pustolovsko uporablja simpatično podrobno ilustriran zemljevid, poln na novo osmišljenih postaj (avtor ilustracij Matic Maco Lukšič). Dogodek v trgovini Maxi tako postaja tudi bolj in bolj avanturistična izkušnja, pri kateri ima na neki točki publika prav humorno več dela sama s seboj kot pa s samim performativnim delom, sprehod pa venomer hodi po robu blage nevarnosti, da bi se v blagovnici pravzaprav lahko izgubili tudi sami.

Dramaturško smiselno odmerjen in zaokrožen monolog v kombinaciji s sporadično pojavnostjo govorke v prostoru pred intimno maloštevilno publiko razpira spiralasto svetovje premislekov, občutkov, bežnih asociacij in (samo)prevpraševanj, ki se medsebojno navijajo, ovijajo in zatikajo, dokler ne postanejo trdna celota z bistrim in ljubečim sporočilom.

Težave uprizoritve tičijo predvsem v njenem naslanjanju na tehnične elemente, ob nedelovanju katerih gledalec hitro izpade iz dogajanja, zato je ogled smiseln ob dobro delujoči internetni povezavi in slušalkah. Kljub možni motnji komunikacijske navezave prek nasnetega monologa, ki je v svojem izrekanju do gledalca tako šarmantno intriganten, pa lahko celo tehnične težave beremo v luči naključnosti in enkratnosti performativnega sprehoda ter pod okriljem izgubljanja malega in velikega človeka med kupi in kupi izdelkov, ki nam lahko, ali pa tudi ne, vzbudijo spomine na točno določene, nam ljube ljudi. Tako se tudi tehnična plat performativnega sprehoda poigrava s posameznikom, ki je ves čas v pozoru in sumničavo prisluškuje tihim trenutkom monologa, pri čemer upa, da gre za premolk in ne za pomanjkljivost opreme, ki jo je prinesel s seboj na uprizoritev.

Sklepno dejanje, ki aktivno vključi tudi gledalce, na skrajno neprepotenten in iskrivo iskren način slavi ljubezen otroka do starša (matere) ter podoživlja olajšano srečo ob ponovnem (simbolnem ali zelo konkretnem) snidenju, se tako sklene nežno čustveno, a tudi dramaturško zaokroženo, kar je tudi finalni dosežek v prostoru, v katerega umetniško dejanje spoštljivo, a odločno vdira. Projekt tako na organski in hkrati inovativen način realizira in osmišlja namenskost Draminega programa Drama Laboratorij, ki ponuja prostor »eksperimentalnim oblikam gledališkega izraza«, saj išče nova okolja, v katerih se lahko izraža in izrazi. Ob tem pa Polenti uspe ustvariti ne le kvaliteten in fino dodelan dogodek, temveč tudi pristen in ganljiv izraz naklonjenosti tako do bližnjih kot tudi do neskončnih možnosti umetnosti, kjer navsezadnje vedno znova raziskujemo, kako to naklonjenost upovedati.