Dokumentarna radijska igra Potovanje na robu noči je izjemno ganljiva in dobro zasnovana avdio izkušnja, ki navdušuje s svojo poetičnostjo in poglobljenim raziskovanjem zvoka. Avtorji so ustvarili izredno naravno in spontano vzdušje, ki poslušalcem omogoča vstop v misli filozofa, umetnika, esejista, pisatelja, kulturnika in borca za pravice slepih dr. Evgena Bavčarja. Radijsko potovanje izpostavi njegov edinstveni odnos do slavčkov, ki jih s posebnim ritualom v rodnem Lokavcu snema že štirideset let. Vsebina je nastala v produkciji RTV Slovenija v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR, njeni avtorji so Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc s tonskim mojstrom Urbanom Grudnom.
Delo izstopa z dokumentarno formo, presegajoč običajno upodobitev v scenarij zakoličenih idej. Ustvarja občutek naturalizma in avtentičnosti ter spaja resničnost z umetniškimi interpretacijami. Poslušamo dejstva, dialoge, arhivske posnetke, interpretacije posnetkov, pripovedi, ki pa jih ustvarjalci prepletajo in montirajo v sozvočje. Hkrati se predvaja telefonski klic novinarke in dr. Bavčarja, v ozadju slišimo zvoke z železniške postaje ali pa tujo vodičko, ki razkazuje posebnosti tujega kraja. Tako v formi kot vsebini je poudarek na poglobljenem senzibilnem doživetju.
Pripoved dr. Evgena Bavčarja v radijski igri odlikuje mirnost, ki v prepletu filozofije in poetičnega stila vsebini doda globino ter kompleksnost. Ta se osredotoča na moč zvoka, ki se razteza od ptičjega petja in mestnega vrveža do filozofske refleksije o zvoku v povezavi z eksistencialnimi vprašanji življenja. Poslušalcu omogoča, da začne razumevati zvok v vsej njegovi potencialni kompleksnosti; kaj vse nam lahko sporoča, kaj si lahko iz njega interpretiramo in katere informacije se skrivajo v navidezno enostavnih zvočnih posnetkih pokrajin.
Zvočna kulisa je vzpostavljena skozi perspektivo slepega človeka, s tem pa je poudarjena zmožnost zvočnega upodabljanja »vizualnih« podob. Dr. Bavčar lahko iz zvoka razvozla prostorski kontekst. S svojim izjemnim posluhom prepozna orientacijske točke, kot so zvoki prihajajočega mopeda ali lukenj na cesti. Zvočne dimenzije ustvarjajo sposobnost vizualizacije okolice. To izpeljuje zvok kot orodje za izgrajevanje prostorske predstave; različni glasovi lahko pokažejo na topologijo kraja.
Pripoved dr. Evgena Bavčarja v radijski igri odlikuje mirnost, ki v prepletu filozofije in poetičnega stila vsebini doda globino ter kompleksnost. Ta se osredotoča na moč zvoka, ki se razteza od ptičjega petja in mestnega vrveža do filozofske refleksije o zvoku v povezavi z eksistencialnimi vprašanji življenja.
Poslušalec je priča zvokom mestnega vrveža in posnetkom z različnih krajev po Evropi, iz katerih novinarka pokliče dr. Bavčarja, ki si te kraje lahko vizualizira. Prek zvokov je lahko v tovrstnem sočasju trenutka na dveh različnih koncih hkrati. Vsak kraj ima torej določen zvok in nekomu, ki zmore zvok ozaveščati, lahko zvočna podlaga kraja pripoveduje zgodbo in mnoštvo informacij. Na tej točki lahko omenimo, da je tehnologija v tem primeru velik povezovalec sodobnega človeka s tujimi kraji. S tem je za izkušnjo potovanja v druge kraje relativizirana nujnost fizične prisotnosti.
Čeprav se v igri prepletajo različni urbani zvočni odlomki, pa je največji poudarek na glasovih ptičjega petja in narave. Z mirno in navdihujočo dinamiko predstavlja protiutež sodobnemu, hitečemu življenjskemu ritmu. V skladu s tehnično zasnovo posnetkov in njihovo vsebino predstavlja trenutke prisotnosti, trenutke za prisluh ptičjemu petju oziroma slika oazo znotraj urbanega in hitečega.
Zgodba o oslepitvi slavcev na otoku Capri postane metafora za širše družbene in eksistencialne teme. Avtor slepoto ptičev primerja s slepoto ljudi in z njihovo socialno ter zgodovinsko kastracijo. Razmislek o slepoti – tako človeški kot slepoti ptic – s poetičnostjo namiguje na odvzem svobode kot take. Ptice so namreč znanilke svobode, njihova zmožnost letenja pa analogija za neskončnost. Oslepljenim ptičem odvzamejo svobodo, slepi pa so »obsojeni na svobodo s posebnimi potrebami«. Radijska igra v aktu oslepljevanja ptic in komentarju na tovrstno dejanje kaže na dvojnost in perverzijo užitka. Človek ima sposobnost posega v dostojanstvo in življenje drugega bitja, kar pa lahko apliciramo na vse ravni življenja skozi dvojnost med izkoriščenim in izkoriščevalcem. Pomemben poudarek v odnosu do drugih živih bitij je predvsem zavedanje o pomembnosti življenja živali in vzajemne odgovornosti.
Osrednja pripoved združuje avtorjevo poetično simboliko in filozofsko interpretacijo vsakodnevnega. Razpravlja pa sega tudi do eksistencialnih vprašanj, vključno z vprašanjem smrti in spodobnosti narave, da lajša in daje voljo do življenja. Pri tem pa svet narave ni postavljen v šibko ali manjvredno pozicijo. Radijska igra Potovanje na robu noči, nasprotno, opeva moč narave, moč svobode, zvoka in misli. V samoumevnem najde globino.