Kot prva uprizoritev na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je zaživela ena izmed sodobnejših uprizoritvenih predlog letošnjega repertoarja – drama priznanega nemškega dramatika Rolanda Schimmelpfenniga Dan, ko jaz ni bil več jaz. Osnovna premisa drame, ki se skriva v samem naslovu, je dvojnost brezimnih protagonistov – Moškega in Ženske, ki se na povsem običajen dan, ki ga preživljata v svojem malem domu s svojima otrokoma dvojčkoma (katerih rojstni dan za horoskopske navdušence avtor duhovito umesti na 1. junij), srečata s svojimi dvojniki. Drama, ki se odvije v enem samem dnevu (ali pa morda v enem celem življenju?), skozi dvojnike razpira vprašanja soočanja s samim sabo, s svojo (ne več) idealno podobo, pri čemer avtor z umikanjem določenih kontekstov in s pozicioniranjem družine v nekakšen splošen srednji razred pušča odprto uprizoritveno vrzel, ki botruje izjemno raznolikim interpretacijam in uprizoritvenim principom. Uprizoritev pod režijsko taktirko Maše Pelko se interpretativno usmerja v branje drame kot analize razpada neke družine, pri čemer večji poudarek daje vlogi otrok v zgodbi, četudi se v samem izvirniku ločitev staršev ne omenja. Ta interpretativni zasuk sicer dodatno razplasti in asociativno razširi pojavitev dvojnikov, vendar ga besedilo v celoti ne podpre in posledično mu znotraj uprizoritve ne uspe proizvesti prepričljive kulminacije. Fluidna dramaturgija besedila, ki v avtorjevi značilni maniri preklaplja med govorjenimi dialogi in opisnim izrekanjem dogajanja v situaciji, je tu združena s fluidnostjo identitete likov. Čeprav se v posameznih prizorih podajanje posameznih likov med igralkami_ci kaže kot izvrsten način razživljanja situacij in ustvarja v dogajanju dobrodošlo dinamiko, pa v končnem izkupičku izmika že tako izmuzljivo konkretnost izhodiščne situacije, zato se celotno dogajanje med nastopajočimi zavije v hermetičen sistem, v katerem je gledalcu oteženo razumevanje videnega.

Podobno kompleksno se uprizoritev kaže po formalni plati, znotraj katere režiserka snuje unikaten žanrski konglomerat, ki navzven sicer že deluje koherentno, a bo svojo končno dovršitev najverjetneje našel v tesnejšem stiku z vsebinsko podstatjo. Sorazmerno minimalistična zvočna podoba skladatelja Blaža Gracarja uprizoritvi narekuje ritem z odbijanjem časa, s čimer prav tako uspešno gradi dramsko napetost. Prostorska zasnova Doriana Šilca Petka preigrava več različnih principov – vpeljuje objektne duplikate mize in stolov (leseni in črni seti), kot nekakšen stvaren odzven podvojitve likov kontekstualizira uprizoritveni format zdaj kot nekakšen muzej razpada zakonskega življenja (vitrine), zdaj kot prizorišče raziskovanja zločina tega istega razpada (bele table s fotografijami oziroma načrti hiše), zdaj kot arhiv družinskega življenja (plastične škatle, polne med odraščanjem nabranih predmetov), pri čemer pa umanjkajo jasnejše razločitve posameznih principov in predvsem razlogi za njihovo preklapljanje. S svojo pojavnostjo scenografija tako sicer deluje atraktivno in estetsko jasno (pri čemer ima nemalo zaslug tudi izvrstno atmosfersko oblikovanje svetlobe Andreja Hajdinjaka), a se zdijo kakršnekoli osmislitve, ki jih iz nje črpa gledalec, zgolj začasne. Nekoliko čisteje se izoblikuje estetika kostumografije Andreja Vrhovnika, ki pa deluje predvsem funkcionalno. S svojo monokromatskostjo ustvarja vtis nekakšne slehernosti in v dvojnosti z zadnjo pojavitvijo oseb v bolj sproščenih oblačilih nakazuje zavedanje »izvajanja« oziroma »uprizarjanja« naslovnega dne. Vizualno uprizoritev torej ponuja marsikaj, a se izmika podajanju končnega odgovora na vprašanje, kaj točno je to, čemur smo (gledalci večji del osvetljeni in nagovorjeni kot soudeleženci) priča, kar bi lahko brali kot igrivo poigravanje (dramaturgija Rok Andres) z mnoštvom možnih interpretacij izhodiščne situacije drame, a to še vedno ne pripelje do kakršnekoli kulminacije.

Fluidna dramaturgija besedila, ki v avtorjevi značilni maniri preklaplja med govorjenimi dialogi in opisnim izrekanjem dogajanja v situaciji, je tu združena s fluidnostjo identitete likov. 

Močan pečat, ki znotraj uprizoritve deluje kot nekakšno vezno tkivo, je odrski gib Bojane Robinson, ki ustvarja popolnoma skoreografirano življenje z nekaj inventivnimi in duhovitimi (avtobusna vožnja), a nevsiljivimi gibalnimi prijemi. Ta izrazita skoreografiranost je sicer res v prvi vrsti formalni pečat uprizoritve, a daje v vsebinski dinamiki vtis neštetih ponavljanj, mondenosti tovrstnega dogodka, kar morda na trenutke deluje nekoliko v nasprotju z dogajanjem samim. Vsi nastopajoči (Barbara Cerar, Klemen Janežič, Maruša Majer, Domen Novak, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak) se kažejo kot izrazito vešči in konsekventni v posvajanju odrskega giba, kar ustvarja močan igralski motor celotne predstave. Če s svojo gibalno prisotnostjo oblikujejo složen igralski kod, se zdijo nekoliko bolj razpršeni pri vstopanju v izrekanje besedila. Znotraj tega se igralsko raziskujejo različne lege, od tistih bolj afektiranih do bolj distanciranih. Največji presežek gre v tem pripisati Barbari Cerar, ki v svoji prisotnosti ustvari osrednjo gravitacijsko točko uprizoritve. Zdi se, da besedilo v njeni interpretaciji ostaja stvarno in izgovorljivo, ne da bi ga pri tem pretirano psihološko utemeljevala ali emotivno označevala. Njena lega sočasno nosi tesnobo in grozo dogodka, kakor tudi odzven širše melanholije stvarnosti dogajanja. Tudi preostanek igralskega ansambla izrazito prepričljivo zaživi predvsem v prizorih, ki se sučejo okrog kopalniškega korita, tu se zdi, da režija v največji meri najde stik z besedilom in ustvarja izrazito uspešen ključ za njegovo uprizarjanje, ter v prizorih, ki se ustvarjajo ob srečanju dveh parov dvojnikov v eni zakonski postelji – četudi se njena prostorska umestitev zdi nekoliko nerodna, se ta prizor kaže kot gotov vrhunec. 

Dan, ko jaz ni bil več jaz je tako izrazito kompleksna uprizoritev, ki nakazuje izjemen nabor potencialov in kaže obrtniško dovršeno in domiselno poigravanje z gledališkimi mehanizmi. Njen primanjkljaj pa ostaja sorazmerna hermetičnost, ki vlada med odrom in občinstvom in se ne uspe razkleniti v jasnejšo podobo videnega, v dokončen spoj inventivne forme z vsebino.