Po italijanski drami srca (La Gioconda), domačem opernem muzikalu (Tesla) in epski zgodovinski tragediji (Don Carlos) je sezono v mariborski operi zaključila poznoromantična Puccinijeva drama Manon Lescaut. V središče postavlja istoimensko protagonistko, ki buri duhove že od rojstva svoje literarne predloge, romana Antoine-Françoisa Prévosta Zgodovina kavalirja des Grieuxa in Manon Lescaut. Težava naj bi bila v muhavi nedoslednosti njenega značaja, saj pripoved enkrat slika naivno mladenko, drugič pohlepno in ambiciozno žensko, za povrh pa še vdano ljubimko.
Režija Piera Francesca Maestrinija v ospredje ne postavlja niti ene značajske poteze protagonistke, temveč občinstvu prepusti igranje z različnimi možnimi interpretacijami. Tako njen kot tudi značaj drugih junakov se prej izkažejo v nasprotjih z drugimi protagonisti, kot pa da bi odražali karakteristike posameznikov: Maestrini denimo sopostavi pretirano poudarjeno Manonino lepoto in vitalnost poleg okornosti in sluzavosti starega kraljevega blagajnika. Stereotipi, ki naj bi bili tudi vir komičnosti, se držijo tudi uglajenega izobraženca des Grieuxa, vzneseno prepričanega v ljubezen kot sploh največjo vrednoto, ter grobega Manoninega brata Lescauta, ki bi sestro najraje prodal, da bi lahko čim prej poplačal svoje dolgove. Četudi so značajska nasprotja včasih predvidljiva in stereotipizirana, prečijo celotno predstavo in jo s tem uspešno poganjajo. Postavitev v največji možni meri dobesedno in dosledno sledi libretu – od postavitve scene do uprizoritve opisanih ljubezenskih odnosov in množičnih prizorov v arijah in zborih – vendar si občasno vseeno dovoli tudi odrsko igrivost in ponavljajoče se gledališke topose. Tako, denimo, Manon v različnih situacijah iztegne svojo roko proti Grieuxu, pri čemer ji (bojda nevede) izpade robček; vsak padec predmeta iz dlani (robec, nakit, čutara) naznani ključen trenutek, premeno v odnosu med protagonistoma, gre za nekakšen režijski motiv triumfa »svobodne ljubezni«. V prvem dejanju je odrsko posrečena tudi Maestrinijeva ideja zamrznitve zbora, medtem ko novopečena zaljubljenca snujeta pobeg ali si izpovedujeta ljubezen. S tem minimalnim posegom Maestrini med najbolj obljudenimi prizori dosega iluzijo zasebnega mehurčka, znotraj katerega se odvijajo igre zapeljevanja. Bogata in premišljena kostumografija Luce Dall'Alpija je tako kot scenografija Nicolasa Bonija predvsem funkcionalna in brez vsiljivih elementov, režiji pa se prav gotovo prilega njuna že opisana naklonjenost odrskemu realizmu.
Krona uspešne finalne postavitve je bil dirigent Gabriel Bebeşelea, ki je iz orkestra pridobil zanos, moč in spevnost, kot je v tekoči sezoni še nismo doživeli.
Solistični ansambel je bil hvalevreden, saj se je brez večjih težav soočil s poznoromantičnim Puccinijevim lirizmom. Sebastijan Čelofiga je prepričljivo in duhovito utelesil poudarjeno nepokretnega, slinavega in krutega Geronta ter mu ob tem včasih dodelil srdito poln, drugič pa situaciji in značaju primerno šibek glas. Jaki Jurgec je prepričal v vlogi navzven grobega, a dobrosrčnega Lescauta, voluminozen glas Maxa Jote s pretresljivimi barvnimi odtenki in z občutkom za dramatičnost pevske linije pa je pevsko in igralsko »normo« postavil še višje. V Sabini Cvilak (Manon Lescaut), tokrat sicer vokalno nekoliko šibkejši (večkrat jo je preglasil orkester), je uspešno prejel enako močno prezenco; predstavila sta se kot uigran, odrsko kompatibilen in predvsem dinamičen par, ki je brez težav podajal že omenjene karakterne stereotipe in spretno označil situacijske zagate. Krona uspešne finalne postavitve je bil dirigent Gabriel Bebeşelea, ki je iz orkestra pridobil zanos, moč in spevnost, kot je v tekoči sezoni še nismo doživeli. Mestoma gost Puccinijev glasbeni stavek je bil vseskozi transparenten, brez intonacijskih spodrsljajev in z velikim, vendar postopnim, dinamičnim valovanjem; pri čemer je daljše zvočne poteze izoblikoval z dosledno pozornostjo na manjše motivične enote.
Sinergija oživelega orkestra, pripravljenih pevcev in varnih režijskih potez je mariborskemu Narodnemu gledališču prinesla uspešen zaključek operne sezone. Predstava je s standardno postavitvijo opravičila tisto iluzijo, ki jo opolnomoči pobeg v svet kostumiranih briljantnih glasov in anahronističnih ljubezenskih intrig. Stik z 21. stoletjem tudi prek kanonskih opernih del pa morda dočakamo v prihodnji sezoni. Minuli teden je mariborska opera namreč razkrila prihajajoči repertoar: po Mozartovi Čarobni piščali, Planinski roži Radovana Gobca ter »fantazijski interaktivni operi« Knjiga o džungli bo znova na sporedu dvojni Puccini (Lastovka, Tosca), ki bo leta 2024 mrtev že sto let. Vzemimo to slednje dejstvo zares!