Vdih, izdih. Tako se začne radijska igra Mercado st. Paulo v režiji Maše Pelko, katere tekstovna podlaga je istoimenska pesem Vitomila Zupana (1914–1987), ki je nastala na začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko je pesnik kot delavec na ladji potoval po svetu in opazoval raznoroden svet okrog sebe. Mercado st. Paulo je del obsežnejše posthumne zbirke Pesmi s »prostosti«, iz katere veje avtorjev subtilni občutek za drobne detajle, ki vsakdanje življenje bogatijo v vsej svoji barvitosti. Radijsko igro lahko razumemo tudi kot repertoarno-konceptualno in vsebinsko nadaljevanje kratke radijske igre Prihod (režija Ana Krauthaker, premiera 21. 4. 2021 na programu Ars), ki je ravno tako ustvarjena po eni izmed pesmi iz omenjene pesniške zbirke. V središču obeh radijskih iger je tuj svet kolonialnega bučečega mesta, ki je atmosfersko, strukturno in idejno zelo drugačen od zavojevalske Evrope.

Osnovni gradnik besedila Mercado st. Paulo je asociativni detajl, ki ga radijska igra v celoto umešča s principom kolažiranja in nanašanja delčkov drug ob drugega, na drugega in čez drugega ter s tem tvori podobo mesta oz. trga (špansko mercado), ki v prišleka (tako protagonista kot poslušalca) butne z vso silovitostjo svoje pestrosti. Hkrati asociativnost prinaša tudi princip slučajnosti, ki pa je lahko dobra podlaga za nove načine razmišljanja o besedilu in njegovi zvočni realizaciji, še posebej v navezavi z valujočo ritmiko poezije, s pridihom telesnosti, značilne za Zupanova dela, ter z jezikovno raznorodnostjo kolonijskih afriških držav. Znotraj tega donečega okolja v ospredje prihaja protagonist, ki dražljaje in ljudi iz okolja vpenja v svoje intimno okolje in s tem začrta osebno krajino tujca, ki – kot se izkaže na koncu, a zasluti že prej – v sklepni tišini zaključuje svoje življenje nekje daleč stran od doma.

Režiserka Maša Pelko se je v radijskem mediju proslavila že z avtorskim in režijskim prvencem Žrtve radia bum bum (premiera 17. 10. 2019 na programu Ars), za katerega je prejela drugo nagrado na UK International Radio Drama Festival. Tokrat v sodelovanju z dramaturginjo Vilmo Štritof kot ogrodje poetičnemu besedilu postavlja jasno ločeno prostorsko dvojnost ter repetitivnost posameznih zvočnih elementov s pridihom misticizma, ki skupaj tvorijo zvočno podobo mesta in vedno bolj z okoljem zlepljenega protagonista. Režiserka v besedilo kot lajtmotiv uvaja preprost korak – a ta ni le zvočno-tehnična prvina (torej dejansko zvok koraka), temveč ob boku protagonista tudi vsebinsko vodi poslušalca v labirint živahnega mesta, s čimer se ustvarja skorajda potopisna atmosfera, ki pa hkrati ni dokumentaristična, saj prepušča okolju vso svojo slučajnost, ki si jo lahko privošči. V tem delu se najbolje izlušči predvsem dvojnost okolja, saj besedilo išče kontrastnost dražljajev: protagonist na primer opazuje kipec (trebušastega in veselega) Bude in na drugi strani ceste (shiranega in resnobnega) Kristusa; na eni strani opazuje revščino in apatičnost domačinov v svojem od tujcev prevzetem kraju, na drugi strani pa bere bombastične reklame (ki so v radijski igri predstavljene z absurdnosti primerno ironijo) o naravnih znamenitostih, ki si jih v zameno za plačilo lahko ogledamo z rent-a-carom. Dogajanje je živopisno in mestoma že agresivno grmeče, a protagonista istočasno s korakanjem po urbanem okolju definira tudi neko drugo, bolj intuitivno okolje – to je nedvoumno ločeno od mesta in se pojavlja z drugimi lajtmotivi, kot so nenadno zatišje, plameni ognja ali pa šumenje tal pod tekočimi nogami, ki hkrati ustvarjajo nenavadno slutnjo nevarnosti. Zaradi jasnih razlik v zvočni podobi (ki so tako kot glasba delo Mateje Starič, tonski mojster pa je Urban Gruden) in dramaturški dinamiki lahko poslušalec razmeji en svet od drugega in hkrati razume razliko med divergentnim zunanjim dogajanjem in notranjim svetom protagonista. Glede na začetno kompleksnost prehodov v Zupanovem besedilu sta transparentni narativni liniji zagotovo eden največjih adutov radijske igre, ki poslušalca opolnomoči v prostoru ter ga v čvrstem tempu odločno vodi v celostno izkušnjo poslušanja.

Dogajanje je živopisno in mestoma že agresivno grmeče, a protagonista istočasno s korakanjem po urbanem okolju definira tudi neko drugo, bolj intuitivno okolje – to je nedvoumno ločeno od mesta in se pojavlja z drugimi lajtmotivi, kot so nenadno zatišje, plameni ognja ali pa šumenje tal pod tekočimi nogami, ki hkrati ustvarjajo nenavadno slutnjo nevarnosti.

V osnovno postavljeno koherentno zvočno okolje se vpletajo štirje glasovi, ki so kljub lucidnosti zvočne podlage (manj poudarjena je glasba) izrazito v ospredju, kar povzroči, da dogajanje vendarle še vedno vodi beseda in ne sam zvok. Branko Jordan kot prvoosebni pripovedovalecpredstavlja protagonista, ki ga interpretira mnogoplastno in igrivo koketira s poslušalcem tudi v mračnejših registrih, kar pride do izraza predvsem takrat, ko vstopa v (neposredno ali posredno prek branja novic) interakcijo z dvema sicer manj izpostavljenima sogovorcema, ki ju uprizarjata Nejc Cijan Garlatti in Žan Koprivnik. Princip dialoškosti glede na primarno monološko strukturo besedila uvaja drugačen ritem podajanja posameznih verzov, ki jih še zaokroža glas Nine Ivanišin, ki je neotipljiv v svoji brezosebnosti, a (ravno zato) izredno sugestiven. Ženski glas je bolj kot karakter notranji glas ali pa nadzemeljski odmev usode, ki se intuitivno ponavlja in vznika med protagonistovimi notranjimi monologi ter njegovimi dialogi z okolico, skupaj s ponavljajočim se prskanjem ognja pa tvori ritmično telo radijske igre, ki stopnjuje dogajanje in hkrati še poudarja poetičnost Zupanovega jezika. Nini Ivanišin uspe le z nekaj medmeti, pevskimi drobci in neoprijemljivimi replikami glasu iz nekega nadrealnega okolja ustvariti močno atmosfero in čustveno nabito okolje, ki poslušalca hkrati pomirja in mu vzbuja tesnobo, na koncu pa ga pripelje do skoraj katarzičnega zaključka – protagonista pa do osamelosti in spokojnosti, kjer se znajde na samem koncu.

Ravno konec je tisti, ki zopet kontrastira vse poprejšnje dogajanje in se umakne v mir (navidezne ali ne) obale, kjer potihnejo vsi asociativni detajli in tišina sklepnega monologa v svoji neverjetnosti skorajda boleče zareže v poslušalčevo uho. V smrti – najsi bo dobesedna ali pa notranje-psihološka – je kolaž detajlov dopolnjen, bučanje mesta potihne, zadnji prsk ognja izgori nekje daleč stran, ženski glas pa še zadnjič nežno zapoje v svoji neotipljivosti. Ni več ne vdiha ne vzdiha, temveč zazveni molk, v čemer se celotna radijska igra poveže v logično dramaturško elipso, ki jo lahko beremo tudi kot širšo alegorijo življenja od prvega vdiha prek nalaganja (samo)spoznanj pa do umirjenega in sprijaznjenega zatona živečega. Mercado st. Paulo tako lahko poslušamo kot igriv izlet v eksotično, nam nestično okolje, lahko pa mu pripišemo bolj eksistencialno noto – v vsakem primeru poslušalca čaka obilo zvočnih vtisov, ki jih lahko vsakič na novo odkriva tudi ob večkratnem poslušanju. Ne nazadnje pa ne more zgrešiti kompleksne in žareče interpretacije Zupanovega poetičnega dela, ki v radijski igri zazveni silovito in bučeče.

Radijska igra Mercado st. Paulo bo premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v sredo, 20. 10. 2021, ob 13.05.
Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/10/kratka-radijska-igra-107/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.