Človeško seksualnost, nenehen predmet različnih diskurzov, ki jo definirajo, omejujejo, zapisujejo in nadzorujejo, lahko vseprisotno, a hkrati zadržano in velikokrat okrnjeno na stereotipne prizore in vloge opažamo tudi na odrskih deskah. Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v produkciji zavoda Maska in v režiji Janeza Janše, ki uprizarja istoimensko dramsko besedilo Simone Semenič, prav seksualnost postavi ne kot rdečo nit, temveč kot nekaj, kar se vije med različnimi pripovedmi, ki se dogajajo v kuhinji župnišča, v kulturnem domu in na vrtu gostilne majhne primorske vasi v času Jugoslavije, ter zarisuje razpetost takratnega časa med dvema različnima ideologijama skozi prizmo življenja ljudi v svoji naravni drži.
Praizvedba te komedije v ospredje namesto preprostih komičnih in banalnih situacij, ki bi lahko izstopale ob klasični dramski postavitvi, postavlja dramsko pisavo Simone Semenič. Na zadnjo steno prizorišča Stare pošte se predvaja okrajšana različica besedila, ki uporablja različne možnosti oblikovanja besedila, da nakazuje fizične lastnosti oseb (odebeljene črke), razločuje med sedanjostjo in preteklostjo (flashbacki, med katerimi se preostanek projekcije zamegli), med tremi dogajalnimi prostori. Preigravajo se hitrost, ostrina in pozicioniranje na ekranu – lahko bi rekli, da gre skorajda že za koreografijo besedila. Skozi vse to se izluščijo fraze in orodja, ki jih avtorica znova in znova uporablja, ali pa vzporednice, ki jih gradi z uporabo enakih stavkov na različnih mestih.
Uprizoritev format branja subtilno nadgradi z zvočno spremljavo, ki s škripajočimi vrati ali pa zvenom pesmi oriše ambient prostora, ter s tremi predmeti, izmed katerih se vsak navezuje na eno izmed prizorišč dogajanja ter se skladno s potekom besedila tudi znajde osvetljen. Ta elementa presegata dvodimenzionalnost e-branja ter vnašata tretjo dimenzijo prostora in četrto dimenzijo prostora čutov, s komponento realnosti pa vstopi Stane Tomazin. Oznani, da se bo naslednja, bolj klasična postavitev dramskega teksta odvila v Slovenskem mladinskem gledališču pod taktirko Vita Tauferja, kar ponudi vprašanje, kako bodo nekateri prizori, ki so bili do tistega trenutka popolnoma hipotetični, videti na odru. Prav sam format, ki predstavo zgradi na podlagi naše imaginacije in tistega, kar se zgodi v prostoru med gledalcem in besedilom, varuje pred pretirano banalnostjo, saj je tokrat res vsaka izkušnja popolnoma unikatna ter krojena po meri tistega, ki jo gleda. Morda bi lahko rekli, da dregne tudi v pozicijo gledalca kot opazovalca, a to stori na drugačen način kot participatorne predstave, saj gledalca transformira v ustvarjalca te lastne predstave.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/