Avtorski projekt Vse je v redu je najaktualnejši produkt gledaliških laboratorijev, ki nastajajo v sodelovanju, tokrat celo soavtorstvu z mladimi in pod okriljem producentov na področju uprizoritvenih umetnosti. Vse je v redu je produkcija Mesta žensk in Lutkovnega gledališča Ljubljana ter njunih evropskih projektov BE PART (Mesto žensk) in ConnectUp (Lutkovno gledališče Ljubljana). Skupina mladih ustvarjalcev in izvajalcev (Špela Čekada, Petja Golec Horvat, Neža Ana Goričar, Tara Klemenčič Belšak, Pika Kovač, Dominik Križ, Laura Penšek Kozmelj, Žak Može, Filip Perpar, Ela Romih, Sinja Smokvina) pod mentorstvom Nataše Živković (ki podpisuje tudi režijo in koreografijo) ter Sare Šabec (umetniško, pedagoško in dramaturško svetovanje) na odru prikaže svoje izkušnje, pomisleke in doživljanje formalnega izobraževalnega sistema.
Podobne, če ne celo enake izkušnje je imel vsak član publike, ne glede na starost ali geografsko pozicioniranost. Ustvarjalci namreč preizprašujejo neposluh za interese šolarjev in njihove sposobnosti zunaj meja institucionaliziranega izobraževanja, predsodke, vezane na spol in ne na dejanske fizične zmogljivosti posameznika (»Potrebujem tri močne fante«), ter floskule, za katere vsi vemo, da ne držijo (»Ne učite se zaradi mene, ampak zaradi sebe«). Dijaki seveda niso neumni in jim je popolnoma jasno, zakaj in za koga se v resnici učijo (saj v tem kontekstu učenje ne pomeni nekega abstraktnega vseživljenjskega pridobivanja znanja, temveč dokazovanje svojih sposobnosti memorizacije informacij na s strani profesorja točno določen datum), da je sistem pač tako naravnan in lepe ocene v srednji šoli lahko močno zaznamujejo človekovo prihodnost s sprejetjem na želeno fakulteto ali pa s pridobitvijo katere izmed štipendij, kar vsekakor olajša študentska leta. Izražajo pa, da se jim tak sistem zdi zastarel, pretirano obremenjujoč, neprijazen in neživljenjski, saj diamantni maturantje zelo dobro razumejo integrale in odvode, a to ne pomeni, da poznajo tudi programe za pranje perila na pralnem stroju.
Začetek predstave, v katerem spremljamo dijake na Zoomu sredi šolske ure, ima nastavek za komično situacijo z mnoštvom raznolikih problemov (eden od dijakov je brez majice, ena si umiva zobe v Istanbulu, nekomu ne dela kamera, drugemu pa ne mikrofon, spet tretjega mama sprašuje, kaj bo zajtrkoval), toda težko je spregledati podton utrujenosti, naveličanosti in manka motivacije za sodelovanje pri pouku, pri čemer niti tradicionalni slovenski zajtrk s spodbudnimi (ali ignorantskimi) besedami ministrice Simone Kustec ne pomaga. Kasneje nastopajoči preigravajo skupinske, natančno koreografirane prizore, ki nakazujejo želeno uniformnost dijakov, pa tudi krajše samostojne prizore, v katerih širino svojih sposobnosti pokažejo in dokažejo z izvajanjem avtorskih pesmi, plesom in recitiranjem decimalk števila pi. Interesi mladih avtorjev so vključeni v snovanje predstave, kolikor je le mogoče – Sinja Smokvina tako podpisuje avtorstvo in izvedbo komada »Spizdi«, Ela Romih pa fotografijo.
Iskrena in predvsem res avtorska predstava dijakov o njihovem doživljanju šole v tem ostaja pluralna – vsi nimajo enakih (negativnih) izkušenj in enakih potreb (nekaterim vrtčevsko popoldansko spanje ni bilo odveč), kar pa je ključni problem dogmatično naravnanega izobraževalnega sistema: narejen je za povprečnega posameznika.
Iskrena in predvsem resnično avtorska predstava dijakov o njihovem doživljanju šole v tem ostaja pluralna – vsi nimajo enakih (negativnih) izkušenj in enakih potreb (nekaterim vrtčevsko popoldansko spanje ni bilo odveč, za nekatere pa so bile postelje premajhne), kar pa je ključni problem dogmatično naravnanega izobraževalnega sistema: narejen je za povprečnega posameznika. Takega, ki je normativne višine in teže, ni preveč angažiran in vedoželjen, prav tako pa tudi ne potrebuje dodatne motivacije za učenje ali nima nikakršnih fizičnih ali mentalnih deficitov. Realnost pa je, da je šolarjev, ki ustrezajo tem normam povprečja, izjemno malo in tako sistem deluje v škodo večine vpletenih. Določeni vzorci, ki jih institucionalizirano šolanje vpeljuje, in travme, ki jih prinaša, pa so pri posameznikih vidni še leta.
Nastopajoči in soavtorji predstave so znotraj dela usvojili potrebne obrtniške veščine (govor, gib, drža), da predstavo izvedejo suvereno in prepričljivo. Jasno je tudi, da vsebina resnično izhaja iz njih in je ustrezno kontekstualizirana, da deluje kot povezana celota z jasno artikuliranimi in izraženimi pomisleki. Tudi večina umetniške ekipe so pripadniki mlajše generacije – Benjamin Zajc kot dodatni umetniški in pedagoški svetovalec ter Filip Jembrih, Veronika Francesca Štefančič in Ivana Vogrinc Vidali kot videasti. Končni izkupiček je tako predstava mladih o mladih, ki pa ne nagovarja samo njih, temveč tudi nekdanje mlade.