Trenutek, ko gre Clarissa Dalloway ven, ker bi si rada kupila rože, je zaradi hkratne lahkotnosti in kompleksnosti verjetno eden najprepoznavnejših iz dediščine modernističnega romana in literarnega opusa Virginie Woolf. En dan v življenju protagonistke, katerega (za)vest je spoj mnogih notranjih svetov, se v svežem, polifonem besedilu Gospa Dalloway po motivih avtorja Tomislava Zajca (v prevodu Sete Knop) osredinja na zvezanost fikcije in realnosti pisateljice ter njenega okolja, hkrati pa tudi na tekstovne podpomene, ki so hvaležna snov za aktualizacijo.

Realno življenje, polno glasov, se preliva v izreko fiktivnih likov iz romana, bolj in bolj otipljivih v realnem, in kmalu se zdi, da prave ločnice niti ni – uprizoritev v režiji Petra Petkovška (asistent režiserja Urban Zorko) hipersenzibilno briše zarisane meje med svetovoma pisateljice Virginie in protagonistke Clarisse, ki se vedno bolj spajata v eno misel in eno telo. Kar se prične in zaključi z monološkim tehtanjem pisateljice o novem književnem delu, ki bi orisalo srž duha njenega časa ter hkratno stisko nezmožnosti pisanja (»Grem na vrt in razmišljam o besedah, v zadnjem času mi jih primanjkuje«), se med neobveznim poigravanjem z možnostmi nadaljevanja zgodbe prevesi v vedno bolj realno (in resno) romaneskno dogajanje z jasnim dramaturškim lokom (dramaturginja Eva Kraševec). Prološki monolog s simbolnim prometejskim dejanjem (avtor prinaša luč svetu izgubljenih, premraženih in boječih) sicer jasno nakazuje, za čigavo zgodbo gre, a se glavna junakinja – Maša Derganc jo utelesi kot energično, a ranljivo posameznico in natančno opazovalko sveta, ki za svojo nonšalanco skriva svetovje idej in pomislekov pa tudi dvomov o sebi – kmalu potopi v gost in natančen konglomerat razmislekov in njihovih medsebojnih nanašanj, ki ga skoraj enakomerno vodi celotna igralska ekipa. Režijska orkestracija poskuša v okvirju situacije neobveznega druženja in poenotenja prizorišča osmisliti vseprisotnost glasov - likov na prizorišču, kar ji povečini tudi uspe; le nekaj odsekov je, kjer se zdi, da so igralke in igralci na odru prisotni zgolj zaradi estetske funkcije kot dodatek čednemu in petičnemu okolju britanskega podeželja – pri tem se zdi med glasovi - liki najbolj angažirana Iva Babić, ki tudi znotraj daljših pasusov zgolj prisostvovanja pokaže igralsko prezenco in odnos do odrskega dogajanja, s čimer igralsko podpira tudi preostalo zasedbo.

Realno življenje, polno glasov, se preliva v izreko fiktivnih likov iz romana, bolj in bolj otipljivih v realnem, in kmalu se zdi, da prave ločnice niti ni – uprizoritev v režiji Petra Petkovška (asistent režiserja Urban Zorko) hipersenzibilno briše zarisane meje med svetovoma pisateljice Virginie in protagonistke Clarisse, ki se vedno bolj spajata v eno misel in eno telo.

Oder postane poligon za ustvarjanje zgodbe, katere glavni adut je misel in njen tek (Virginia Woolf je poleg Jamesa Joycea utemeljiteljica pripovedne tehnike toka zavesti), hkrati pa tudi polje mnogih pomena polnih kostumsko-scenografskih znakov v zasnovi scenografinje Sare Slivnik in kostumografinje Gordane Bobojević, ki jih dopolnjuje metaforična videoprojekcija prostranega polja s protagonistko na njem (avtor videa Urban Zorko). Od bolj ali manj pastelne barvne palete, podkrepljene z dramaturško učinkovitim senčenjem (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak), do rdečih rožnih listov, ki na tleh ostajajo kot okrvavljeno povojno prizorišče, vizualna podoba uprizoritve sega po barvno skladni, harmonični celoti buržoaznega okolja, v katero pa vedno znova (estetizirano, a vendar močno) vdira spomin na vojno. Ta skoraj bolj kot v podobi Septimusa Smitha, nekakšnega dipola gospe Dalloway (v ganljivi in intenzivni interpretaciji Saše Tabakovića), odseva v vseprisotnosti njegovega umrlega vojnega tovariša Evansa, ki publiko sprejme že ob prihodu v dvorano – režijsko in igralsko osmišljena vloga Saše Pavlin Stošić ostro reže odmaknjeno, breztežno okolje bogatih Angležev, za katere je sončev mrk (le) nebesni pojav, ne pa simbol povojnega sveta in razpoloženja v njem.

Uprizoritev Gospa Dalloway tako ponuja kar nekaj domislic, ki nevsiljivo aludirajo na današnji čas, a navsezadnje ostane pri lahkotni sanjavosti časa Woolfove in morda premalo izkoristi jasne sodobnejše družbenokritične nastavke besedila. Clarissa Dalloway in Virginia Woolf se na koncu zapreta za stene svojega časa in prostora, uprizoritev pa mnogo močneje odzveni v prevpraševanju avtorice in (njenega) umetniškega dela. V duhu znamenite izjave modernistične pisateljice o potrebi po lastni sobi za pisanje, ki je bila avtoricam znotraj jarma družbenih konvencij (pre)dolgo onemogočena, je čar uprizoritve (tudi) opazovati, kdo vse se (realno ali surrealno) prikrade v to avtoričino sobo. Na umetniško delo nesporno vplivajo srečanja, hipne izjave pa tudi odnosi z ljudmi okrog avtorice, ki jo bodisi iritirajo bodisi navdihujejo – v vsakem primeru pa nemalokrat posredno najdejo mesto v njenem umetniškem delu. Umetnost je tako ogledalo ne le družbi nasploh, temveč tudi zelo intimnemu skupku ljudi, ki umetnico spremlja skozi vsakdan. Življenje, ki ga sestavljajo ti vsakdani, pa skozi časovni odmik na koncu postane – sanje, ki jih vsak prisostvovalec umetnosti izsanja znova in znova.