Kaja Novosel, 17. 10. 2023

S tečajev sneta vrata

Avtorski projekt: Juriš. SLG Celje, premiera 9. 10. 2023. Datum ogleda ponovitve 11. 10. 2023.
:
:
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje

Premiera avtorskega projekta Juriš na Malem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje kljub izvorni motivični oznaki življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha (posledica Kajuhovega leta, ki ga zaradi raznih družbenopolitičnih razlogov z majhno zamudo praznujemo leto po avtorjevi stoletnici rojstva) z razvijanjem predstave postane mnogo več kot (od)slika(va) življenja in dela posameznika: postaja prevpraševanje položaja mlade osebe v svetu, umetnika v burnem obdobju krize in eksistenčna gesta večnega toka upora in pomiritve, ki poganja življenje.

Eden za tek uprizoritve bistvenih zaobratov vizure se izlušči že v prologu: rodi se dete in rodi se še eno dete. Fantiča rasteta in potem se naučita pisati. In potem pišeta pesmi, potem pa se začne vojna. In potem gresta v vojno. Vzporejanje zgodb dveh pesnikov iste starosti in obdobja – najpomembnejšega partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha in Franceta Balantiča, ki se ga kljub objektivni sodbi o teži in pomenu njegove poezije pridevnik »domobranski« trdovratno oklepa še danes – kaže na spoštljiv, a nepopustljiv pogled mlade generacije na vojno in vse njene žrtve. Avtorski koncept režiserke Žive Bizovičar in Nika Žnidaršiča razvija poglobljen in pogumen premislek o generaciji, ki je prek smrti stopala v svobodo, s tem pa nehote ustvarila tudi koncept večne delitve, od katere se še vedno ne znamo odmakniti in katere oguljene fraze, ki se začenjajo z »vaši« in »naši«, nam še vedno vse prepogosto krojijo družbeno krajino.

Odrske izreke in dejanja se vedno znova začenjajo z distancirano držo izjave »so rekli«, kar odgovornost sodbe skoraj sentimentalno prenaša na pričevalce nekega drugega sveta – kar se izkaže za učinkovit način reinterpretacije zgodovine skozi zavedanje subjektivnosti sodbe in njene krhkosti v preseku določenega časa.

Med sabo tesno prepleteni zgodbi Kajuha in Balantiča se kronološko odvijata ena ob drugi, po izmenjujočih se poglavjih, ki jih nakazuje simpatično sentimentalen grafoskop s prosojnicami – te še posebej v uvodnih prizorih postajajo dokumentaristična senčna igra, zaradi katere se skupaj z umerjenim svetlobnim pejsažem (oblikovalec luči Bor Ravbar) in s podaljškom uprizoritvenega prostora v delno zaodrje razpira sicer tesen prostor Malega odra. Dogajališča se menjajo s kratkimi, učinkovitimi rezi in minimalističnimi funkcionalnimi scenskimi rešitvami, najbolj prostorsko markanten pa je zagotovo liričen, macbethovsko premikajoč se gozd, ki valovi s svojimi začasnimi prebivalci in zdaj ščiti, zdaj razkriva njihovo stisko, boj in hrepenenje (scenografka Nika Curk). Melanholično estetiko vojnih prizorišč zaokroža še realistična kostumografska celota kostumografke Nine Čehovin, ki omogoča hitro premeno vlog: zdaj partizanka v boju, v naslednjem prizoru postane prizadeta družinska članica, ki izve za smrt brata. Odrske izreke in dejanja se vedno znova začenjajo z distancirano držo izjave »so rekli«, kar odgovornost sodbe skoraj sentimentalno prenaša na pričevalce nekega drugega sveta – kar se izkaže za učinkovit način reinterpretacije zgodovine skozi zavedanje subjektivnosti sodbe in njene krhkosti v preseku določenega časa. Šestčlanska igralska zasedba se giba med upovedovanjem vlog in v senzibilni odrski orkestraciji nevsiljivo razkriva vizure vojne: od herojske prek civilne do izdajalske. Goreči aktivizem Kajuha Lovra Zafreda se prepleta z ranljivostjo Silve Ponikvar (Mojka Končar), ki jo celo v najbolj bolečih trenutkih izgube otroka vedno znova (dobesedno) preglasi glas vojne; enako neizmerljivo tragično je trpljenje matere, ki čaka sina (Jagoda), pa tudi partizanke Marte Paulin - Brine, ki ji pomrznejo prsti na nogah (Miranda Trnjanin). V igralskem smislu še posebej natančen je Balantičev (mentalni in fizični) razkroj Maria Dragojevića, celoto pa zaokroža še Damjan M. Trbovc v več manjših vlogah. Vojna je tudi v pričevanjih zelo zares: nabita čustvena stanja poglablja bogat in premišljen gledališki kod, ki širi pomen in uprizoritev zaključuje v razkošno celoto besed enako kot podob. Ta ustvarja izdelano gledališko govorico: čutimo vseobsegajoč ustavljajoč utrip srca, kri se preliva po stenah, kot peresce lahek otrok ne obstaja, kurent pa ne prinaša pomladi, saj jo komaj kdo dočaka – refren pesmi »Zlata roža« kot vodilni glasbeni motiv (avtor uprizoritev atmosfersko dopolnjujoče glasbe je Luka Ipavec) reže okrutno vojno stanje z (iluzornim?) upanjem na boljšo prihodnost. Je slednja sploh mogoča? Zgodbi dveh fantičev, ki sta se rodila v prologu, se zaključita s smrtjo. Dvaindvajsetletnika nasprotna stran ubije v Grahovem, dvaindvajsetletnika nasprotna stran ubije v Šentvidu pri Zavodnju. Aktualizacija boja v epilogu ob naloopanem retoričnem vprašanju, kdo je Praslovana plavati učil, pa nam navrže le nekaj povojnih tektonskih sprememb in anomalij, ki v svoji kričavosti puščajo tesnoben vtis, da sneta vrata niso več našla svojih tečajev.

Juriš ni le dramaturško zaokrožen artefakt časa, temveč z ideologijami nezaznamovano jasno stališče mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki je dragoceno zaradi napovedi (tako družbenega kot umetniškoizraznega) svežega piša – in zaradi katerega se (spet) zdi, da je uprizarjati vojno tudi danes pomenljiva nujnost.

Karl Destovnik - Kajuh, Nika Curk, Luka Ipavec, Bor Ravbar, Damjan M. Trbovc, Živa Bizovičar, Nik Žnidaršič, Lovro Zafred, Mario Dragojević, Nina Čehovin, France Balantič

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 5. 2. 2024
Srhljiva aktualnost femicida
Kaja Novosel, 23. 1. 2024
Hlad odsotnosti
Kaja Novosel, 4. 1. 2024
Brezizhodnost končevanja