Kaja Novosel, 6. 7. 2022

Razmislek o sezoni na Radiu Slovenija

Radio Slovenija v sezoni 2021/22.

Foto: Pixabay

Sezona 2021/22 Radia Slovenija je ponudila vsebinsko in estetsko širok in raznolik – navsezadnje pa tudi raznoroden – nabor radijskih iger, ki smo jih lahko vso sezono poslušali na Prvem programu in na programu Ars. Ravno zaradi izrazite mnogovrstnosti žanrov, tehnik in morfoloških lastnosti posameznih radijskih iger je zahtevno in morda preveč ozkogledo začrtati sistematičen okvir ene sezone, ki bi ponudil dokončen kvalitativni sklep. Glede na specifike ustvarjalnih in postprodukcijskih postopkov radiofonskega medija bi bilo morda smiselno prečiti koledarske zamejitve in razmišljati v večletnem obdobju; še posebej v duhu pandemičnega časa, ki je manj očitno kot v (fizično)gledališkem prostoru, a vendarle močno zarezal tudi v igrano-umetniški program Radia Slovenija. Vendarle pa lahko letošnjo sezono vsaj vsebinsko očrtamo in razumemo kot vračanje k posamezniku in njegovi intimi ter prevpraševanje zasebnih in družbenih odnosnosti, ki vdirajo v posameznikovo krajino in jo spreminjajo.

V smislu besedilne osnove radijske igre smo lahko spremljali poigravanje z oblikami in izvorom besedil, ki so se nekatera že pojavljala v slovenskem prostoru v kaki drugi obliki, prisluhnili pa smo lahko tudi besedilom, primarno namenjenim radiu: to sta dokumentarni radijski igri Glas šakala avtoric Saške Rakef in Tine Kozin ter Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja avtorja Vinka Möderndorferja. Prvič smo lahko prisluhnili tudi radijski igri ukrajinske avtorice Yuliie Yemets-Dobronosove z naslovom Tri minute slave, ki je zaključila letošnjo premiersko sezono. Izvirne radijske igre so še posebej dragocen material, ker s svojim osredinjanjem na abstrakcijo predstavljanja in z odsotnostjo prostora na drugačen način pristopajo k dramaturgiji dogodka in razvoju misli: to še posebej velja za zvočno študijo Glas šakala, ki je zagotovo eden izmed najbolj intrigantnih del radijske sezone (režiserka Saška Rakef, dramaturginja Pia Brezavšček) – radijska igra si je (zasluženo) prislužila tudi posebno omembo na festivalu Prix Italia ter se uvrstila med nominirance za najboljšo dokumentarno radijsko igro na festivalu Prix Europa.

Naslednjega izmed izvornih sklopov tvorijo radijske igre, nastale po raznih literarnih predlogah: poslušali smo Mercado st. Paulo, radijsko inscenacijo istoimenske pesmi Vitomila Zupana, diplomsko delo dolgoletnega radijskega delavca Jožeta Valentiča z naslovom Mitja ... varianta 3, ki je svojstvena adaptacija romana Bratje Karamazovi, prisluhnili pa smo še enemu delu Vinka Möderndorferja: njegov dramski prizor Suzana in dva starca, vključenega v zbirki Slike in zgodbe (avtorica zbirke Ejti Štih) je prva slovenska radijska igra v binavralni tehniki. Gre za dobrodošlo tehnično novost v našem prostoru, ki bi jo v naslednjih sezonah želeli še večkrat srečevati na radijskih valovih, saj spet ponuja nove možnosti dramaturških razsežnosti, ki stimulirajo poslušalčevo zanimanje in zmožnosti poglabljanja v radijsko dogajanje.

Oblikovno pa se največ radijskih iger veže na že obstoječa in tudi že uprizorjena dramska besedila, režijsko nekatere manj, večinoma pa bolj smiselno preurejene v zvočno obliko: Macbeth po dramski uprizoritvi Kliči M za Macbetha (Slovensko mladinsko gledališče, premiera 28. 2. 2022), Nemi lik po istoimenskem dramskem besedilu Simone Hamer (premiera 23. 3. 2010 v sklopu skupinskega performansa PreGleja), ki je ravno tako avtorica besedila radijske igre Razglednice (premiera uprizoritve Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni 12. 4. 2017 v SNG Drama Ljubljana); nabor dopolnjujejo še radijska igra Helverjeva noč (premiera 28. in 29. 11. 2016, Prešernovo gledališče Kranj), Ne bojim se ne hudiča in ne biriča! (premiera leta 2020 v Mestnem muzeju Idrija) ter ne nazadnje radijska igra Le zaljubiti se ne smemo (premiera 30. 3. 2021 v Mestnem gledališču ljubljanskem). Ob bistveno višjem številu dramskih besedil kot pa izvirnih radijskih iger lahko predvidevamo deficit izvirnih radijskih iger, še posebej slovenskih. Če opazujemo nacionalni izvor tekstov, pa Radio Slovenija skrbi za primerno uravnoteženost domačih in tujih avtorjev, vsaj v tej sezoni z blagim poudarkom na prvih.

Znotraj tematskega polja se radijske igre sezone 2021/22 zgoščajo okoli vprašanja medosebnih odnosov v osnovnih, a izrazito intimnih družbenih celicah: partnerski odnos, družina in ožji prijatelji, v ospredje pa nemalokrat prihaja tudi odnos osebe do sebe in v sebi. V nekaterih radijskih igrah je opazno tudi igranje z drsečimi osebami, obstoječimi zgolj v zvočni abstrakciji (primer Suzane iz radijske igre Suzana in dva starca ali več abstraktnih likov v Razglednicah). Eden izmed ključnih izzivov je
konstrukcija (zvočnega) prostora, v katerega se umeščajo liki in njihovi konflikti – pri tem smo ravno tako lahko prisluhnili različnim principom konstruiranja prostora, ki postaja ne le celota zvokov okolice, ampak je nemalokrat začrtan z glasbo, medmeti in zvočno atmosfero. Pri kreiranju radijskih iger je v veliki večini sodelovala stalna radijska dramaturginja Vilma Štritof, stalna pa je bila tudi ekipa glasbeno-zvočne opreme: glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina ter tonski mojstri Sonja StrenarUrban Gruden in Matjaž Miklič, ki pa ni ustvarjala le v navezavi z gostujočimi igralci, temveč tudi z raznorodnimi glasbenimi in zvočnimi ustvarjalci (tako skladatelji kot glasbeniki), ki so projektno sodelovali pri posameznih radijskih igrah. Nasploh se je (hišni in gostujoči) glasbeno-zvočni sektor vedno znova izkazal z novimi in novimi bistrimi premisleki ter s poglobljenim razumevanjem besedila, ki je v kombinaciji z režijskimi koncepti različnih režiserjev pomensko in estetsko močno razširjalo dani material. Tretjino radijskih iger v sezoni je režiral Alen Jelen (Helverjeva noč, Ne bojim se ne hudiča in ne biriča!, Le zaljubiti se ne smemo in Tri minute slave), vsak po eno radijsko igro pa še Klemen Markovčič (Macbeth), Vinko Möderndorfer (Suzana in dva starca), Špela Kravogel (Suzana in dva starca), Ana Krauthaker (Nemi lik), Maša Pelko (Mercado st. Paulo), prvič se je kot radijski režiser uspešno preizkusil tudi Primož Ekart (Razglednice); nabor režiserk in režiserjev zaključujeta že omenjena Saška Rakef z Glasom šakala in pokojni Jože Valentič z diplomskim delom Mitja ... varianta 3.

Vzporejati radijske igre znotraj sezone bi bilo zaradi eklektičnosti spoja različnih oblik, žanrov in mnogoterih gostujočih glasov slovenskega igralskega prostora ne le nesmiselno, temveč pogosto tudi nepošteno in preveč subjektivno dejanje –  zato naj ostane pri tem, da se je radijska sezona proslavila ravno z umeščanjem in obvladovanjem različnih manir radijske igre: od asketskih do zvočno bogatih, od verističnih do abstraktnih in od komornih do spektakelsko celostno razkošnih. Kljub eklektični sezoni pa je radijska sezona 2021/22 jasno nakazala skrb za poslušalca s tem, da ga je ob vsaki premieri znova uspela obdati v pregovorno intimo medija ter ga ne le spodbujala k premisleku, temveč skupaj z njim premišljevala o svetu, družbi in okolju – ter posameznikovi poziciji v njem.

Radio Slovenija