Zdi se, da je ključna rdeča nit prve baletne premiere ljubljanskega Baleta koreografsko sodelovanje umetniških vodij obeh državnih baletnih ansamblov. Dve od treh koreografij (prva in tretja) baletnega večera Bolero sta nastali pod vodstvom Renata Zanelle, pod drugo pa se je podpisal Edward Clug.

Prvi del večera, ki daje naslov celotnega triptiha, ponuja poskus nove plesne reinterpretacije Ravelove mojstrovine. Renato Zanella svojo koreografijo pričenja na sprednjem delu odra, orkester pa iz orkestrske jame prestavi v drugi plan, na zadnji del odra. Z dobro znanim uvodnim nastopom malega bobna se na dvignjenem, kvadratnem odru najprej vzpostavi plesalka: Nina Noč čutno odpleše celoten del in se predaja koreografiji, ki je sestavljena iz ponavljajočih se gibov. Gesta roke, ki stalno sledi od vrha glave proti tlom, se stopnjuje z repetitivnimi gibi nog in nato še s ponavljajočimi se gibi celotnega telesa. Plesalka do potankosti obvladuje svoje telo in natančno izvaja gibe. Kasneje se njenemu solu pridruži še moški del ansambla, ki ubrano in dobro izvedejo celoten del. Pri tem jih ne podpirata zgolj glasba in scenografija, ki stalno usmerja pogled k plesalki, temveč tudi svetloba (Andrej Hajdinjak). Ta se dobro ujame s celotno atmosfero. Kostumografija (Renato Zanella) se poigrava z menjavanjem rdeče in črne barve. In prav rdeča je tista, ki v celotno sliko vnese živost, ognjevitost, kri, ženstvenost in po drugi strani vzpostavlja odnos solistke z moškimi plesalci. Tako se vzpostavi odnos ženske, ki je s svojo pozicijo na dvignjenem odru privzdignjena, zdi se celo, da ima moč nad moškimi, ki delno ponavljajo gibe za njo. Po drugi strani pa se pojavijo določeni deli koreografije, ki se po tempu in intenzivnosti razlikujejo od solistkinih, ločijo oba svetova. Vse skupaj na trenutke spominja na znameniti večkrat uprizorjeni Bolero Mauricea Béjarta, ki je v prejšnjem stoletju ustvaril nov, revolucionaren pogled na ples. Morda je inspiracija naključje, vendar se tako misel kot tudi koreografija, scenografija (Renato Zanella) in kostumografija morda kar preveč neposredno spogledujejo z idejo švicarskega koreografa. Zdi se, da stalno ponavljanje v glasbi, ki se stopnjuje z vsakim taktom, tudi plesnemu ustvarjalcu narekuje, da ustvari ponavljajoče in iz dobe v dobo razvijajoče se gibe. Toda na koncu dela bi lahko našli mnoge vzporednice z že nastalimi izvedbami Ravelove glasbe.

Celoten večer z naslovom Bolero je sestavljen iz treh popolnoma ločenih delov. Rdeča nit vseh treh so medčloveški odnosi, ki so prisotni na vsakem koraku.

Ko se po dobrih petnajstih minutah večer ustavi, se za zaveso sliši premikanje scenografije. In ob ponovnem dvigu zavese se prikaže klavir s pianistom. Ob pričetku igranja Chopinove glasbe (Petar Milić, ki virtuozno odigra celoten program nokturnov) se vzpostavi velik oder, kjer se slutijo podobe plesalcev. Prvi solistični del je odplesal Daniel Matvienko, ki je z natančno izvedbo do dobrega povzel Clugovo gibalno misel. Vidi se, da je plesalec navezan na koreografijo že iz preteklosti (odplesal jo je namreč že v Stuttgartu), vendar se zdi, da je vsak premik narejen po meri njegovega telesa. Z njim v paru se je pojavila še Emilie Tassinari, ki je prav tako dobro ujela atmosfero in hitrost vseh gibov. Poleg njiju so na odru plesali še drugi plesalci (Anastasia Matvienko, Marin Ino, Kenta Yamamoto in Filip Jurič). V menjajočih se prizorih med solo deli in dueti se je zvrstila celotna paleta gibalnih odtenkov Clugovega koreografskega podpisa: hitri, močni gibi, ki si sledijo v matematičnem zaporedju, dueti, ki se zgodijo hitro. In vse skupaj podpre Chopinova glasba, ki je diametralno nasprotna gibalni zasnovi. A ravno ti nasprotji med seboj ustvarita uravnoteženo polje, v katerem se dobro vzpostavijo telesa ne le skozi gib, temveč tudi skozi kostumografijo, ki sledi minimalistični podobi in gibom dovoljuje, da se razvijejo do konca. Omogoča razlikovanje med dolgimi in kratkimi linijami telesa, ki bi jih bogatejši kostumi zagotovo skrili. Poleg tega pa celotno podobo podpre tudi scenografija (Thomas Mika, tudi kostumografija). Ta deluje na videz preprosto, a sto klavirskih stolov, razporejenih po celotnem odru, vzpostavlja polje neskončnega. Oder postane nekakšno brezmejno polje, kjer se pogled izgublja v daljavi. Tako plesalci z vsakim odplesanim delom, ko se vrnejo v globino proti stolom, ustvarijo občutek izginevanja, minevanja, osamljenosti. In čeprav ta del večera zares ne vsebuje fabulativnega uprizarjanja, vzbudi v gledalcu največ misli v celotnem večeru in ga je mogoče razumeti kot vrhunec triptiha. 

Po odmoru se zgodi še tretji del večera. Obredje/Sacre, glasba Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega. Če je Zanellov prvi del triptiha sledil glasbi, ritmu, poigravanju enega z drugim, se je v svoji drugi koreografiji skušal preigravati in poigravati z radikalnejšo mislijo o življenju. Tudi tovrstna glasba je doživela kar nekaj plesno-baletnih upodobitev. Poleg koreografije je Renato Zanella poskrbel tudi za kostume in scenografijo, kjer se ključna likovna odločitev spet skriva v umestitvi orkestra na zadnji del odra, s tem pa omeji tudi prostor plesalcem, kar kasneje še razvija z vzpostavitvijo kubusa iz rdečih vrvi. Koreografija je v tem delu veliko hitrejša, (pre)obremenjena z gibi, plesalci so jo lovili, pri tem pa na trenutke v sebi doživljali močna čustva, ki so bila morda za velikost ljubljanske Opere kar nekoliko preobilna. V glavni vlogi izbranih sta plesalca Ana Klašnja in Lukas Zuschlag tako napolnila oder. Ob vsem tem so bili prisotni tudi drugi plesalci iz celotnega ansambla. Dobro je deloval prvi prizor, kjer se pojavijo nerazpoznavne pojave (modreci), ki v celotno atmosfero vnesejo določeno mero mirnosti. Ob vsaki njihovi pojavitvi se zgodi, da trenutek zaživi, kajti le takrat dobi gledalec možnost oddiha. Preostanek uprizoritve pa tako z nabito polnim dogajanjem, močno emocijo plesalcev, hitro koreografijo in dobesednim upodabljanjem vsebine pošlje nekoliko preveč informacij. Četudi nekoliko preveč dobesedno, pa se v zadnjem delu baletnega večera vseeno ustvari misel: misel današnjega sveta, ko se zdi, da družba pravzaprav na vsakem koraku nekoga žrtvuje za dosego določenega cilja.

Celoten večer z naslovom Bolero je sestavljen iz treh popolnoma ločenih delov. Rdeča nit vseh treh so medčloveški odnosi, ki so prisotni na vsakem koraku: vezi med moškim in žensko, posameznikom in praznino ter videnje celotne družbe nasploh in odnosov v njej. Tema medčloveških odnosov pa je v ljubljanski Operi postala rdeča nit kar celotnega programa, ki sega iz sezone v sezono.