Film Kaj se je zgodilo z Baby Jane iz leta 1962 je edini, v katerem sta skupaj nastopili igralki zlate dobe Hollywooda Bette Davis in Joan Crawford. Naslov Marbœufovega dramskega teksta – parafraza naslova filma, ki ga je posnel Robert Aldrich – torej ne preseneča. Legenda naj bi šla nekako takole: igralki sta bíli srdit boj za prevlado v hollywoodskem ringu. Napadali sta se po tabloidih, druga drugo obtoževali manka talenta pred kamerami in nasploh brez zadržkov verbalno poniževali. Namera odrske produkcije je bila najbrž enostavna: raztreščiti pogled, ki so ga ne nazadnje proizvedli hierarhični družbeni odnosi, kakršni edinole lahko poganjajo hollywoodski stroj. Na mestu je torej vprašanje, koliko, če sploh, se je uprizoritvi uspelo odmakniti od dominantne pripovedi o igralkah, tako da bi bila občinstvu na ogled ponujena kot neidentična z vsem tistim, zaradi česar se je Jeanu Marbœufu najbrž sploh zdela možna kot predmet dramatizacije. Drugače rečeno, za pogled občinstva je odločilnega pomena ravno razmerje z dominantno pripovedjo, ki ga uprizarjanje konstituira.

Že pred uprizoritvijo je njena zunanjost (medijska pozornost) začela obdelovati mit o igralkah na način, da ga je prej utrjevala kot razgrajevala. A denimo, da takrat še ni šlo povsem zares in da česa drugega niti nismo pričakovali. Do gledališkega uprizarjanja gojimo po drugi strani drugačna, nemara večja pričakovanja.

Režiser Nikola Ljuca se je odločil, da bo utrjeno podobo odnosa med Bette in Joan skušal razbiti na gledališkem odru s pomočjo tiste reprezentacijske oblike, ki jo vsi (upravičeno) najprej povežemo z igralkinima resničnima zgodovinskima osebama, torej s filmom. Občinstvo spremlja pripoved kamere na platnu, umeščenem sredi odra, s čimer dobi scenski prostor še močnejšo zarezo in zrcalno razpolovitev na igralkini garderobi (scenografija je delo Lazarja Bodrože). Edina povedna razlika med obema stranema je ta, da garderobni okni zapolnjujeta neonska napisa različnih znamk priljubljenih gaziranih pijač, kar naj bi bil karikiran komentar nemogočosti sobivanja igralk. 

Zdi se, da skuša uprizoritev z dvojnim gibanjem pripovedi razbiti hollywoodsko zgodbo o Hollywoodu. 

Snemalec Tin Meštrović ves čas tako na odru kot v zakulisju (izmenično) sledi igralkama Nataši Barbari Gračner (v vlogi Bette Davis) in Jani Zupančič (v vlogi Joan Crawford), ki medsebojno napetost ustvarjata že zgolj s svojim odrskim gibanjem, ki je večinoma strogo omejeno na njun garderobni prostor. Le redko prestopita njegove meje in se približata druga drugi. Gibi Jane Zupančič kot Joan Crawford so veliko bolj skrbno odmerjeni in nadzorovani, zatorej je kot figura tudi dozdevno bolj graciozna, kar dodatno poudarjajo kostumi Alana Hranitelja. V primerjavi z njo je Nataša Barbara Gračner kot Bette Davis bolj sproščena, manj tehta vsak svoj gib in se nasploh bolj spontano umešča v prostor. Razlike, ki jih figuri obeh igralk proizvajata s svojo telesno navzočnostjo, podčrtujejo napetosti med njima in nevarno ponavljajo tisti del večinske pripovedi o igralkah, ki pravi, da je imela Davis neizmeren talent, Crawford pa usodno privlačnost.

V drugo smer od igralskih interpretacij težijo posnetki kamere. So pomembno dopolnilo odrskega dogajanja, saj podvajajo pripoved, a jo zaradi posebnosti medija obenem že tudi drugačijo. S tem ko strukturirajo razmerje z osnovno odrsko zgodbo, hkrati proizvajajo odnos neidentitete z njo sámo. Tako nekako naj bi vsaj bila videti formalizacija tega neidentitetnega odnosa »kanonizirane« zgodbe o Bette Davis in Joan Crawford s sámo seboj. Nadalje dobiva na formalni ravni drugačne odtenke na odru in na »filmu«. Na eni strani spremljamo odrsko igro Gračner in Zupančič, s katero obe prepričljivo okarakterizirata figuri Davis oziroma Crawford. Na drugi strani nam kamerin pogled na platnu razodeva zanimiv kontrast; poigrava se namreč – mestoma bolj, mestoma manj učinkovito – s filmsko formo klasičnega Hollywooda. Obenem nas vloga kamere, ki zasleduje »zvezdnici«, spominja na resničnostne šove, tako da lahko občinstvo njun odnos bere tudi kot proizvod neke vrste predhodnika tega televizijskega formata.

Zdi se torej, da skuša uprizoritev z dvojnim gibanjem pripovedi razbiti hollywoodsko zgodbo o Hollywoodu. Odrska reprezentacija Bette Davis in Joan Crawford nam v svojih izmeničnih monologih – ne nazadnje v dialogu, čeprav distanciranem – kaže igralki v sicer napetem odnosu, s katerega pa vendarle lahko odstiramo navlako, ki mu jo je prilepila mašinerija zabavne industrije v Južni Kaliforniji (za potrebe akumulacije kapitala, ki jo upravlja, bi se glasil rokohitrski zaključek). Vzporedna filmska reprezentacija nam parodično, se pravi distancirano, prikazuje tisto reprezentacijsko obliko, v kateri je zgodovinsko občinstvo poznalo obe igralki in ki jo je omogočal prav ta kapital, za katerega sta oni morali tako rekoč uprizarjati zdrahe na odprti sceni.

Sinteza reprezentacijskih postopkov v gledališki predstavi nam nazadnje nemara pokaže, da izmišljeni svet ni nič v primerjavi z realnostjo. Bette Davis in Joan Crawford sta bili v resničnem življenju primorani uprizarjati željo mačističnega in seksističnega Hollywooda. To je slej ko prej tisto, kar se je zgodilo z njima.