Naj bo Učinek uokvirjen bodisi kot informativni raziskovalni triler, ki razkriva temačne sile farmacevtske industrije, bodisi kot intimna zgodba o čustvih, odnosih in vednosti, je drama Lucy Prebble v osnovi romantična komedija. In tudi uprizoritev v režiji Eve Nine Lampič najbolje funkcionira, ko zorni kot omeji na površino medsebojnih relacij protagonistov. Ne zato, ker širša dimenzija problematike ne bi bila relevantna – a bi potrebovala bolj poglobljeno in glede na cepilno situacijo posodobljeno kritično stališče – temveč ker vpogled v (nič več) šokantne zlorabe in vplive farmacevtskih lobijev ali negotove plasti čustvovanja in vednosti ne dosega ravni prepričljivosti, kot jo precej enostavna zgodba oseb, ki se zaljubita (boy meets girl). Kar je mogoče brati tudi kot kontekstualni (gledališki) simptom: samozadostni antagonizem deklarativne političnosti na eni in brezinteresnost »intimnih zgodb« na drugi strani.
Dvomim, da je za učinek Učinka pomembno, da v zasnovi temelji na resničnem primeru spodletele klinične študije. Ali da je avtorica kot udeleženka dejansko sodelovala v raziskavi. Tako zastavljena vprašanja v trenutnem kontekstu dramskega gledališča gotovo niso ključna. Vendar je vseeno precej pomenljivo, da glavna dilema igre izhaja prav iz pristnosti (Je zaljubljenost »prava«, če jo povzroči farmacevtska kemija? Ali pa je avtentična le nerazložljiva »kemija« privlačnosti? So placebo učinki kaj manj dejanski kot učinki drugih izvorov?), saj že osredotočanje na esencializem dramsko besedilo usmeri, da duševne motnje obravnava zgolj kot psihološko stisko posameznika, s čimer v dobršni meri omeji svoj kritični (in politični) potencial – atomizacija problema duševnega zdravja je po Fisherju paradigmatični primer načina delovanja kapitalističnega realizma.
Spremljamo torej potek klinične študije, med katero se udeleženca, Connie in Tristan, ki jemljeta vedno močnejše odmerke učinkovine, zaljubita, vendar si ne znata dokončno pojasniti izvora svojih občutkov. Podobno se tudi vodja študije, dr. James, in njen nadrejeni, dr. Sealey, kakopak s svojo zgodovino napetega razmerja, ob analizi podatkov sprašujeta (in pri tem zagovarjata nasprotni stališči), ali gre pri izstopajočih rezultatih za spodbudne učinke antidepresivov ali pa morda za zaljubljenost? Oboje namreč dviguje raven dopamina v možganih. V teh koordinatah se klinična romanca odvija kot vzporedna procesa zaljubljanja in prebujanja depresivne epizode, pri čemer prvega vodi predvidljiv razvojni lok (zbliževanja nasprotnih, privlačnih karakterjev), drugi pa deluje skozi postopno intenziviranje (in prepletanje) profesionalnih in zasebnih pritiskov.
Lampič v izogib statičnosti dogajalnega prostora prizore raztrosi po številnih prostorih Male drame, od koder jih z vpeljavo videoposnetkov (Dani Modrej) projicira na zaslona/steni na odru (funkcionalno delita prostor na sobi in ambulanto; scenografija Jasna Vastl), s čimer razgiba pripovedno strukturo in jo hkrati osmisli kot pogled nadzornih kamer. To ne deluje vselej konsistentno (npr. pobeg iz klinike, spominski fragment), še posebej pa postane neučinkovito v sklepnih prizorih, ki se odvijajo na odru in jih stene s posnetki deloma zakrivajo (oz. ne zakrivajo preoblačenja za naslednji prizor), čeprav bi ravno njihova senzibilnost terjala neposredovano bližino. Dinamični preplet odrske igre in igre pred kamero mirijo podaljšani, sicer akustično močni (Aleš Zorec) prehodi.
Vendar je vseeno precej pomenljivo, da glavna dilema Učinka izhaja prav iz pristnosti, saj že osredotočanje na esencializem dramsko besedilo usmeri, da duševne motnje obravnava zgolj kot psihološko stisko posameznika, s čimer v dobršni meri omeji svoj kritični (in politični) potencial.
Igralska zasedba v tekočih dialogih in oprijemljivi jezikovni krajini (prevod Tina Mahkota) gibko vodi igro od humorne simpatičnosti k stopnjevani zresnjenosti. Eva Jesenovec (Connie) in Klemen Janežič (Tristan) navkljub skopim informacijam o njunih likih (ona je študentka v razmerju s starejšim profesorjem, on potuje) uigrano in v energičnem zamahu odigrata tipajoče spoznavanje, medtem ko Polona Juh (dr. James) in Rok Vihar (dr. Sealey) z občutkom za privijanje tenzije med profesionalnimi in osebnimi vezmi spočetka zmerno, nato pa krčeviteje branita svoja strokovna prepričanja, dokler na koncu pravzaprav oba ne izkažeta svoje krhkosti. Jesenovec z že prepoznavno vsakdanjo lahkotnostjo in domačnostjo pelje Connie od neodločne študentke do akterke, ki se je odločila tvegati in zapustiti oklep svojega dosedanjega življenja, pri čemer ohranja tudi senco dvoma. Janežič v odrsko dinamiko vnaša Tristanovo nepredvidljivo drznost, istočasno toplino in ostrino, ki temelji na nečem izkušenem, vendar ne docela pojasnjenem – nekoliko pretirana je zgolj njegova (karakterna) sprememba pri zaključnem izrazu stanja prehodne globalne amnezije. Lorna Polone Juh spretno dozira utrinke svoje notranje negotove razjedenosti, dokler na koncu po (melo)dramatičnem monologu ne obleži ohromljena od tesnobe in dolga/odgovornosti. Takrat tudi Vihar karierističnemu Tobyju naposled vtisne kanček obžalovanja.
V času, ko je poslabšanje duševnega zdravja kot eden od učinkov pandemijske normalnosti na svojem vrhuncu, potem ko je depresija postala kolektivno izkustvo in možnost prehodne globalne amnezije kar sprejemljiva, uprizoritev ne pretresa predpostavk igre in ne dreza v njeno živo tkivo. Glavni temi depresije in ljubezni (morda celo Connijine solidarnosti?) zaobjame le na ravni reprezentacije pristnosti, ne pa tudi realnosti.
Učinek je preverjena gledališka učinkovina ali pa je morda zgolj placebo?