Predstavo Od blizu Patricije Crnkovič in Tjaše Bucik bi lahko razumeli kot nadaljevanje VR-predstave Tebi, saj na konceptualni ravni prepraša pomen bližine, odtujenosti in osamljenosti, ki so med epidemijo postale središčna tema medsebojnih odnosov. Vendar je predstava Tebi osredotočena na občinstvo, na pogled gledalke in preigravanje z njeno prisotnostjo v virtualnem prostoru, medtem ko Od blizu preigrava odnos med plesalkama in okolico, v kateri se najdevata, beseda bližina, uporabljena v naslovu, pa v sebi že nosi svoje nasprotje, oddaljenost, in nujnost prisotnosti dveh ljudi, ki sta si med seboj lahko blizu šele, ko presežeta medsebojne razdalje.

Začetna postavitev, kjer v zadnjem desnem kotu odra lahko vidimo velik okvir, znotraj katerega razberemo meščansko dnevno sobo, v kateri Tjaša Bucik sedi za mizo, Patricija Crnkovič pa na naslanjaču, nas spomni na odtujenost v zasebnem okolju. Plesalki sede spita in se vmes zbujata, s ponovitvijo odrezanih gibov in nenavadnostjo prizora pa v občinstvu vzbujata smeh, predvsem tisti smeh, ki izvira iz absurdnosti dane situacije. Nato zapustita uokvirjeno dnevno sobo, začneta skladno in divje plesati na ritem elektronske glasbe, a se spet vrneta. Ponovitve odnosa med znotraj in zunaj se izkažejo za prepričljive, potenciranje tega odnosa med prestopom v okvir in izstopom iz njega pa bi se lahko razvilo v kakovostno kritiko sodobne odtujenosti, predvsem v kontekstu meščanske družinske strukture.

Od blizu preigrava odnos med plesalkama in okolico, v kateri se najdevata, beseda bližina, uporabljena v naslovu, pa v sebi že nosi svoje nasprotje, oddaljenost, in nujnost prisotnosti dveh ljudi, ki sta si med seboj lahko blizu šele, ko presežeta medsebojne razdalje.

A predstava začetno postavitev na odru prekrije s črno zaveso in plesalki nadaljujeta zgodbo o odtujenosti v drugačno smer. Kot je zapisano v opisu predstave, se duet giblje znotraj različnih časovnih obdobij in prostorov, ki so zaznamovani z zmedenostjo in negotovostjo. A zmedenost in negotovost se preselita tudi na njun način gibanja, okolica, v kateri se nahajata, ni več jasno začrtana, v kar nekaterih primerih se zdi, da plesalki ne vesta, kaj točno počneta, medtem ko hodita po praznem prostoru, se v njem ustavljata, se zazreta nekam v daljavo ali se na mestu začneta gibati. Plesalki sta sicer gibalno izjemno natančni, usklajeni in prepričljivi, in bi predstava hitro minila tudi, če bi ju le opazovali v skupni koreografiji oziroma njeni ponovitvi.

Pripoved propade prav zaradi nejasnega menjavanja različnih kontekstov, znotraj katerih se občutek samotne oddaljenosti in hrepeneče bližine ne izčrpa več v konkretnih situacijah, temveč ostaja prisoten na abstraktni ravni. A ta abstrakcija se ne zna izogniti niti mlačni splošnosti niti povsem predvidljivim gledališkim znakom, tako da plesalki posežeta po najbolj predvidljivih simbolih: po skupnem stiskanju in ležanju na tleh, kar pomeni bližino, ali pa po plesanju znotraj s tal visečega plastičnega koluta, kar v odnosu do plesalke, ki pleše zunaj njega, predstavlja radikalno oddaljenost. Poleg plastičnega koluta s stropa odra padejo tudi oblačila, v katera se preobleče Patricija Crnkovič. A preoblačenje na odru je popolnoma nejasno, kavzalno nelogično in predstavi pomensko ničesar ne doda, ji zgolj odvzema.

Nejasno doziranje informacij v kontekstu minimalnih premikov sredi praznega odra, kjer je vsaka sprememba že obsojena na znak, ter predvidljivo poseganje po klasičnih simbolnih elementih med drugim izvirata tudi iz umanjkanja dramaturškega ali režijskega pogleda, ki bi z izstopom iz predstave morda omogočil oddaljen kritični pogled na potek koreografije ter osmislil logiko plesnih prehodov in znakovnih pomenov predstave. Predstava bi se s tem oddaljila od lastne bližine pogleda in ujela pripovedno nit podteksta, s katerim bi morda lahko izpeljala pripoved gibanja med konkretnim in abstraktnim, med oddaljenim in bližnjim, kar predstava Od blizu sicer izjemno dobro zastavi, a dokončno ne izpelje.