Dramska predstava Pisma z roba gozda (4+) v režiji Anđelke Nikolić in po besedilu Jasne Žmak prinaša za vrtčevsko in zgodnješolsko populacijo tipično situacijo poosebljenih živali, ki skozi problemsko dogodivščino in preizkušnjo artikulirajo ključna spoznanja o sodelovanju, skupnosti in prijateljstvu. Generičnost tega modela zahteva pazljivo pristopanje do didaktičnega v okviru drugih aspektov uprizoritvenih strategij, saj se posredovanje vrednot pogosto uravnava z dinamičnostjo in pestrostjo dogajanja kot oblikama lahkotnejšega in bolj življenjskega sprejemanja vseh vsebinskih komponent, kar lahko odrsko krajino tudi pretirano splošči na zabavni okvir z enodimenzionalnostjo naukov. Tu gre za tip predstav, ki s svojo klasično strukturo, simpatično skomponirano zgodbo in nalezljivim (pedagoškim) argumentom »zakaj«apelirajo na (in privlačijo) najširšo publiko, torej odrasle, ki po lastnih kriterijih izbirajo predstave za otroke. S tega vidika Pisma z roba gozda še posebej izstopajo, saj ogrodje celotne situacije predstavlja učenje pisanja. Gozdne živali namreč rade pošiljajo in prejemajo pisma, pisati pa ne znajo, in tako jih zanje – proti plačilu – piše Sova, dokler jim ne zmanjka živeža kot monetarnega sredstva in se tega opravila lotijo same. Besedilo, za katero je Jasna Žmak prejela nagrado na splitskem festivalu Mali Marulić za najboljše dramsko besedilo za otroke, za uprizoritev pa ga je prevedla in priredila dramaturginja Simona Hamer, se tako zavrtinči okoli dvojne didaktične osi in v tem spektru razplasti dramsko situacijo z razgibano igrivostjo in razvojem na dveh ravneh.

Nanašanje na igrivost kot temeljno značilnost otroškega sveta se ujame že z odločitvijo za zvrst igrane predstave (kljub temu da lahko občutljivejši gledalci ob principu postavljanja igralcev v vloge in kostume živalskih likov včasih zastrižemo z ušesi), kjer so igralci navkljub vlogam živalskih likov močnejša figura poistovetenja za otroško občinstvo kot lutke. Tudi uvodoma so predstavljeni temu primerno, ob jutranjem prebujanju, iskanju copat, s kakšnim nagajivim skrivanjem le-teh in z oblačenjem zadnjih kosov. Z barvnimi izbirami in posameznimi detajli, kot so tigrasti vzorec, dolga siva kravata kot Slonov rilec, sivkasto ogrinjalo Sovinih kril ali snemljivi Želvin oklep in Ježeve bodice, jih Mateja Čibej približa podobam posameznih živalskih figur, a jih z njimi s premišljenim oblikovanjem kostumov ne poenači v celoti. Protagonisti so tako živali, a še vedno predvsem (kot) otroci.

Alenka Tetičkovič (Veverica), Nina Ivanič (Želva), Rok Kunaver (Tiger), Jan Bučar (Jež) in Jernej Kuntner (Slon) v tem smislu oblikujejo živahno skupino prijateljev, med katerimi izstopa Alenka Tetičkovič in njena Veverica, energična »pozitivka«, sicer pa osnovni položaj razločno izriše predvsem družbeno strukturo skupine nasproti posamezniku – pohlepni Sovi Ane Hribar – ter zaplet, ki v svoji razrešitvi zahteva tudi preobrat obstoječih relacij moči. Prijazna skupnost namreč dobi nenavadno povabilo na zabavo, vendar Krtovki (Urška Hlebec) ne morejo ne odpisati niti pripraviti torte, saj so vse sestavine že dali Sovi v zameno za pisanje pisem. V tej konstelaciji je poleg skupine kot celote izpostavljena Sova Ane Hribar, ki s svojo zagledanostjo v lastne interese, z nepopustljivim izkoriščanjem in zaračunavanjem vsega, tako rekoč s spreminjanjem človeških odnosov v poslovne transakcije, izriše jasno podobo vrednostnega sistema človeških napak ali slabosti, v svoji zelo aktualni poziciji pa »zadane« tudi odrasle gledalce.

Predstava raziskuje in razvija igrivost drugačnega načina učenja, a jo iz ozadja prestreza podmena predajanja, posredovanja in sporočilnosti.

Ob tej psihološki igralski karakterizaciji Anđelka Nikolićv ospredje postavlja igrivost na več ravneh. V predstavo jo vnaša skozi značajske poteze prijaznih gozdnih živali; izrazit ritem avtoričinega jezika preslikava v dinamičnost odrskega dogajanja; za hrano, s katero živali trgujejo, uporabi mehke žogice različnih barv, ki se podajajo od enega k drugemu, ko je treba kupiti novo pismo, z meti pa poudarja ritmičnost naštevanja in kopičenja, od rdečih jagod do sočnih fig in kislo-sladkih kosmulj pa krompirja, peteršilja in pekočih feferonov. Naštevanje je potencirano v razigrano-humornem tonu, a tudi s spremljajočim občutkom, da bi otrokom radi predstavili širno bogastvo užitnih rastlin – množica sadnih in zelenjavnih vrst, za katere slišimo od živali, je skorajda kot iz enciklopedične baze. Podobno svoje pedagoške narave ne more skriti vključevanje gledalcev v štetje kosov sadja ali zelenjave. Pomembno igrivost stopi na oder, ko se živali začnejo učiti pisanja. Impulze za ustvarjalne načine tega učenja, pa tudi za ustvarjalno razumevanje samega jezika, ponuja že besedilo – pišemo lahko s čimerkoli in po vsem (tudi z oblaki ali ognjenimi iskricami po nebu, kot Krtovka), črke lahko skačejo ali kričijo, živalim, ki zmorejo (počasi) brati besede, ne znajo pa jih napisati, pa v pomoč ponudi vsa pisma, ki jih imajo že pri sebi. Z iskanjem ustreznih črk v obstoječih pismih, z rezanjem in sestavljanjem besed, s pisanjem in risanjem črt v iskanju ustrezne oblike črk – s pisali, prsti in lastnimi telesi – predstava v učenje pisanja vnaša drugačen, manj šolski pristop k učenju. Kolaž in pisanje na prosojnice, ki jih z grafoskopom igralci projicirajo na platno v ospredju odra, gledališče senc z rokami in telesi za platnom, gibalno oblikovanje črk s telesom (koreografija Bojane Robinson) in besede s telesi vseh so obenem uprizoritvene strategije, ki so blizu otroški ustvarjalnosti, preprostim likovnim ali gibalnim orodjem in vsakdanje dostopnim možnostim, zato se njihova uporaba kaže tudi kot inovativna spodbuda gledalcem, da na učenje (pisanja) pogledajo kot na igro oziroma skozi igro.  

Pa vendar se zdi, da ta pristop, ko se prilagodi pogojem otroškega vsakdana, da bi jim predal želeno (s)po(d)budo, in že tudi predlaga določena orodja – če pogledamo na vlogo in proces učenja pisanja v Pismih z roba gozda – ne zajame vseh plasti. Pisma namreč svoje protagoniste postavijo pred izziv, da se preizkusijo v pisanju ter odkrijejo, česa so zmožni, in da presežejo svoje trdno prepričanje, samoumevno glede na okolje, v katerem so živeli, da sploh lahko spoznajo, da so črke brezplačne in kaj jim to novo znanje pisanja omogoči. In v tem, da se živali podajo na pot samostojnega učenja – prepuščene sami sebi, včasih z nerodnostjo, a hkrati z ustvarjalnostjo in vztrajnostjo, najdemo pomembno gesto uporniške igrivosti in domišljije (in nenazadnje, drugačnega znanja). Lahko bi rekli, da je način učenja pisanja v Pismih vsebinsko dopolnilo in izrazni protipol moralni paradigmi – tisti, ki podčrtava prijateljstvo in solidarnost namesto individualizma in pohlepa – z radostno udeleženostjo v življenju, ki odpira pot k opolnomočenju: znanje pripada vsem in ni podvrženo nadzoru avtoritete, prehaja med bitji in se oblikuje v izmenjavi, s poskusi, napakami in preverjanji, pri čemer lahko razpoznamo enega od navdihov avtorice, ki ga navaja v Rancièrjevem Nevednem učitelju (in na drugi strani tega se lahko spomnimo še na njegovega Emancipiranega gledalca).   

S te perspektive je bistven način razumevanja izobraževalnega momenta, vpetega v samo jedro zgodbe. Predstava raziskuje in razvija igrivost drugačnega načina učenja, a jo iz ozadja prestreza podmena predajanja, posredovanja in sporočilnosti. Morda se že v odrskih, že izoblikovanih odgovorih, kako vse uprizarjati (ali preizkušati) načine pisanja, izgubljajo negotovost, počasnost in težavnost procesa. Kot se izkustveni, nepredvidljivi, a emancipatorni potencial učenja – doumevanja splošne situacije o dostopnosti do pisave/znanja in moralne plati situacije – briše v nekaj izrazitejših vidikih klasičnega vzgojnega pogleda na konflikt med Sovinim ravnanjem in želenimi normami, ki jih predstavljajo ostali, ter predvsem na proces, v katerem živali začnejo situacijo razumevati drugače. Predstava črpa iz igrivosti, a ne izpusti vajeti preverjenih dramskih koordinat in izraznosti kot sredstva za posredovanje vsebine. Podobno je sama scena (Radivoje Dinulović in Anđelka Nikolić) gola lupina dogajalnega prostora. Če denimo pogledamo slikanico in animirani film, ki sta nastala po dramski pripovedi in gradita prav na igrivi likovni izraznosti (ilustracije, likovna podoba in režija Jelena Oroz) kot ključnem delu vsebinskega in dogajalnega materiala, bi lahko celo rekli, da »uporniška« narava emancipatornega, skupn(ostn)ega učenja skozi izkustvo – s tem pa tudi nova svežina didaktičnih vsebin za otroke – v manjši meri pripada tradicionalno logičnemu dramskemu univerzumu kot drznejšemu izraznemu poigravanju in preseganju ustaljenih oblik medija.