O tekmovalni dimenziji

Letošnji 57. Festival Borštnikovo srečanje je z novoustaljenim terminom, ki je bil v času festivala zagotovo predmet največjih polemik ne le v festivalskem kramljanju, temveč tudi na straneh dnevnega časopisja; pred občinstvo in strokovno žirijo postavil do sedaj najobširnejši tekmovalni program šestnajstih uprizoritev, ki jih je selektorica Nika Leskovšek nabirala iz gledališke sezone in pol. Če smo še pred nekaj leti na festivalu lahko spremljali selekcije z močnim kuratorskim pečatom in jasnimi vsebinskimi usmeritvami ter dobro zastopano neodvisno produkcijo, so se letos najkakovostnejše predstave (če sodimo tako po izboru kot po podeljenih nagradah) rojevale predvsem v večjih repertoarnih gledališčih. Zanimivo je omeniti, da obe zmagovalni uprizoritvi Tedna slovenske drame (Solo Nine Rajić Kranjac in Under Construction Počemučke) nista bili uvrščeni v tekmovalni program, prav tako ne najboljša uprizoritev pretekle sezone po presoji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije Sad Sam Matthäus Matije Ferlina; vse tri uprizoritve so nastale zunaj institucionalnih produkcijskih hiš. Tekmovalni program je kljub temu poudarjeno izražal tako tematsko kot formalno raznolikost slovenske gledališke produkcije. Videti je bilo mogoče vse, od velikih ansambelskih uprizoritev do komorno-intimnih predstav. Na sporedu so bile tako predstave, ki neposredno nagovarjajo aktualno družbenopolitično dogajanje, begunsko ali podnebno krizo, kakor tudi klasične družinske ali partnerske drame. Manj zastopan žanr je bila komedija, razmerje med tujimi in domačimi predlogami (če k njim prištejemo tudi avtorske projekte) pa je bilo sorazmerno uravnovešeno. Žirija je v svojem poročilu zapisala, da kljub razširjenemu obdobju selekcije in tekmovalnega programa to s seboj ni prineslo »izvrstnih gledaliških dogodkov, zato bi lahko bila selekcija manjša v prid kakovosti uprizoritev«.

Festival je še ne najbolj poln prostor, ki vztrajno išče svoj dokončni smisel

Žirija v sestavi Žanine Mirčevske (predsednica), Roka Andresa, Primoža Ekarta, Giacoma Pedinija in Igorja Ružića je letos izjemoma podelila dve dodatni igralski nagradi in ravno moč igralca izpostavila kot eno največjih vrlin slovenskega gledališča. Morda bi bilo v tem času, ko so nagrade pomembne predvsem za samozaposlene umetnike, smiselno ponovno pretresti pravilo, da so vsako leto podeljene nagrade za igro, režijo, predstavo in samo tri za preostali del avtorske ekipe (kostumografijo, scenografijo, svetlobo, glasbo, koreografijo, ...) ter zgolj ena za delo z besedilno predlogo. Tako se zgodi, da leta zapovrstjo ni podeljena določena nagrada, denimo za kostumografijo, ki je drugi festivali sploh ne podeljujejo (Teden slovenske drame, Dnevi komedije ...). Sploh glede na to, da je Društvo gledaliških režiserjev letos z nagradami nepogrešljivi prepoznalo vse tiste soustvarjalce gledališke umetnosti, ki jih ustroj produkcije večkrat jemlje za samoumevne. V splošnem je lahko glede na letošnje podeljene nagrade mogoče zaznati dva obrata. Prvi je vrnitev k starejšim generacijam ustvarjalcev, ki konstituirajo festivalsko selekcijo že vrsto let. Tako so denimo nekateri ustvarjalci nagrajeni za dosežke v zrelih in ustaljenih umetniških ekipah, ne pa tudi za svoja sodelovanja z mlajšimi sodelavci. Prav tako se kaže močnejša usmeritev v klasične dimenzije gledališča, v pojmovanje gledališča kot spektakla in spektakularnega izražanja ali v igralsko transformacijo na osnovi dramskega lika. Usmeritev je jasno odmaknjena od odzivanja na družbeno stvarnost k analizam posameznikove krhkosti v svetu. V tem pogledu je 57. Festival Borštnikovo srečanje čisto tak kot še vsi do sedaj: s svojo tekmovalno selekcijo ter podeljenimi nagradami ustvarja prostor vročih razprav tako med občinstvom kot med gledališkimi ustvarjalci.

O družabni dimenziji

Letošnji spremljevalni program je bil tudi zaradi obširnega tekmovalnega programa sorazmerno skromen. To je v veliki meri določal tudi novoustaljeni termin, ki še ni uspel ponovno povezati vseh partnerskih institucij, ki tvorijo festivalsko vzdušje. Zaradi sovpadanja z zaključkom študijskega semestra in akademijskimi produkcijami je bilo tako na festivalu mogoče videti sorazmerno majhno število produkcij AGRFT. Prav tako se ni ponovil program medakademijskega sodelovanja, ki je omogočal gostovanje tujih gledaliških študentov in s tem v Sloveniji ustvarjal unikaten prostor mednarodnega študentskega gledališča. Nasploh je mednarodna dimenzija festivala tista, ki bo v prihodnje terjala največji vložek, če se bo želel festival uveljaviti kot tak. Manko je zagotovo tudi prekinitev prevajanja tuje dramatike, ki je vsako leto prinesla izbor sodobnih dramskih besedil določene države. Tako bi lahko rekli, da je festival z novim terminom vstopil v določeno obdobje tranzicije, in še ni mogoče dokončno ocenjevati njegovega položaja, saj ta še ni dokončno izgrajen. Zanimivo pa je tudi razmišljati, kako natančno naj bi bil festival videti v svoji končni podobi? Komu naj bi bil namenjen in kaj je potrebno, da se to udejanji? Marko Mandić v svojem intervjuju za Akademijski blog, ki je s strani študentov spremljal celotno festivalsko dogajanje, spomni na dan igralcev in igralk, ki je ob kostanjevem pikniku združil množico gledaliških ustvarjalcev ob zaključku festivala. Pogled v prazno dvorano ob prenosu zaključne prireditve priča o tem, da tovrstnega združevanja festival ne premore več. Konec koncev gledališča drugod po Sloveniji med festivalom niso obstala (in najverjetneje tudi ne morejo).

Čeprav poletni čas omogoča veliko prijetnejša druženja na prostem, je festivalu umanjkalo stalno festivalsko občinstvo, ki bi tvorilo glavnino vzdušja. Le-tega pa lahko konstituira predvsem strokovna javnost, ki ne obiskuje le uprizoritev (te so bile večidel precej dobro zasedene), temveč tudi spremljevalne dogodke. Tako je denimo Nataša Barbara Gračner, sicer tudi profesorica na AGRFT, v imenu študentov izpostavila prošnjo po premiku nazaj na oktobrski, zanje ugodnejši termin. Vsekakor bo festival polnokrvno zaživel, ko bo, ne glede na termin, Maribor napolnil z ustvarjalci, ki bodo kritično pretresali nabor najboljših uprizoritev preteklega leta in razmišljali, kaj nam lahko te predstave povedo o kondiciji slovenskega gledališča, njegovih težavah in vizijah. Vsekakor pa je dobrodošlo, da festival s pridružitvijo vrste koncertov (nastopajoče zasedbe so vsaj deloma ustvarjali tudi gledališki ustvarjalci) skrbi tudi za družabno dimenzijo obiskovanja festivala. Za zdaj se zdi, da bo ravno izkoristek vseh potencialov, ki jih festivalu prinaša poletni termin, ključen pri njegovem nadaljnjem razvoju. Če pa si za zaključek izposodim naslovno misel iz poročila strokovne žirije, bi zapisal še: »Festival je še ne najbolj poln prostor, ki vztrajno išče svoj dokončni smisel.«