Plesalkino delo ni nikoli solistično. Vanjo so vpisani sledovi izobraževanj, mentorstev in sodelovanj, ki bogatijo njen gibalni repertoar in konceptualni aparat, s katerimi lahko ustvarja tudi dela, katerih končna prezentacija je kategorizirana kot solo. Navsezadnje tovrstni individualizem pogojujejo tudi projektni in programski razpisi, v okvirih katerih delujejo vse nezasebne sodobnoplesne organizacije. Kolektivnost, ki poleg zavestnega upora imperativu individualnosti predpostavlja tudi nehierarhiziran ustvarjalni proces, pa ni zgolj seštevek sestavnih delcev, ampak tisto vmes, tisto nekaj presežnega. Razmislek o slednjem smo imele_i priložnost videti v plesni predstavi Iz delcev, ki je nastala v produkciji April Veselko in koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana.

Têmi dvorane kljubujejo trije stožci rumene svetlobe, ki padajo na visoko tkano preprogo, zvežčič s pripadajočim kemičnim svinčnikom in tri plesalke, katerih okončine so prepletene v amorfno gmoto s šestimi trzajočimi rokami. Simbolna luč osrednjega žarometa osvetljuje telo, ki pripada trem sicer samostojnim plesalkam mlade generacije, tudi soavtoricam koncepta: Ani Cvelfar, Kaji Vajdetič in April Veselko. Kompozicija, ki jo tvorijo, se začne premetavati in pomikati skozi redko meglico, vendar vselej ohranja stičišča gležnjev in kolen. Ko umirjeno prispe do še vedno osvetljene preproge, spominjajoče na travnik, preostala žarometa zamenjajo medle rdeče luči. Pred občinstvom slika mladih teles, gnetočih se na travniku, zasije kot kaprica sredi temnega sveta. »Družbeno razumljivega ne poskuša spreminjati preko teles kot zaključenih celot, pač pa gib, besedo in zvok predlaga kot orodja za ustvarjanje utopičnega časa - prostora, ki ne deluje po logiki vsakdanjega življenja.« Uprizoritev, ki se, po citiranem spremnem besedilu sodeč, loteva performativnega zidanja v stvarnosti neuresničljivega sveta, za gradbeni material vzame kolektivnost, ki jo »zahodne družbe« od vzpona neoliberalizma zapostavljajo v prid individualizma. Slovita krilatica, ki paradoksalno najnazorneje ponazarja takšno »držo družbe«, pripada eni njenih najznamenitejših individualistk – Margaret Thatcher: »Kdo je družba? Tega ni! Obstajajo posamezni moški in ženske.« 

Medtem ko v prvem delu plesne predstave gledamo tri telesa, združena v eno, pa iz zvočnikov vseskozi poslušamo atomizirane glasove, ki proizvajajo distorzirane, nerazumljive delčke besed. Kontrastna sopostavitev kolektivnosti v gibu in atomiziranosti v zvoku, ki nemara učinkuje preveč na prvo žogo, vztraja še nekaj minut, preden se odrska podoba radikalno spremeni: prizorišče obsije enakomerna medla projekcija naslova predstave, zapisanega v piksliziranem slogu, ki še dodatno poudari že jasen princip, da je vse sestavljeno iz delcev. Prizor podkrepljuje razvlečen sintesajzerski ton, ikonografijo katerega težje povežemo z mizansceno, vzpostavljeno do te točke. Najučinkovitejši je tako zgolj konec prizora, ko oblikovalec luči Miha Horvat oder za trenutek obsije z enakomerno lučjo, ki slednjega prvič razkrije kot oder, odrska telesa pa kot plesalke. 

Površ(i)n(sk)a obravnava širokega vprašanja s preveč razpršenim fokusom predstavlja plemenit poskus, ki je v aktualni sodobnoplesni krajini sicer precej redek.

Nihanje gledalske percepcije med gradnjo utopije in opominjanjem, da je u-topija vendarle ne-prostor, se v zadnjem delu predstave navsezadnje razvodeni, saj plesalke moč in presežek kolektivnosti začno uprizarjati z rahlo otročjimi principi, katerih razvlečeno trajanje upočasni predstavo. Cvelfar in Vajdetič se izmenično postavljata v svetlobni stožec s preprogo, kjer ena mimicira žlobudranje, druga, ki jo gleda, pa s svojim glasom lovi zvoke oziroma ji posoja glas, jo sinhronizira. Veselko medtem slišano zapisuje v uvodno izpostavljeni zvežčič, ki v naslednjem prizoru služi kot scenarij, iz katerega plesalke – vnovič v gmoti, tokrat z dvema glavama in šestimi nogami – sestavijo žlobudranje v še vedno nesmiselne stavke. Trenutek, ko naj bi s skupnim naporom sestavile ločene delce, že na začetku slišane v subjektivno precej nadležni zvočni podlagi, se tako ne osmisli, s čimer pod vprašaj postavijo njihovo odločitev o svoji vključenosti v uprizoritev.

Spremno besedilo je obljubljalo veliko, uvodna prizora pa sta iz obljube materializirala stvarni potencial, ki ga je nadaljevanje uprizoritve zatrlo. Prizemljeno gmoto plesalk, katerih okončine so umirjeno in nadzorovano kipele v zrak, je v nadaljevanju predstave zamenjal vsakdanji gib, ki se je k plesnemu vrnil šele na koncu predstave, ko je bila gmota atomizirana. Kljub temu lahko delu priznamo domiselno zasnovo, ki je osvetlila elementa kolektivnosti - utopije: gib in glas, ki ju je uprizoritev poskušala povezati, četudi ne najbolj prepričljivo. Najplemenitejša pa je sama odločitev za ukvarjanje s kolektivnostjo, četudi plesalke ne delujejo kot formaliziran kolektiv, temveč so kot kolektiv podpisane zgolj pod dotični koncept. Prav tako kolektivni napor predstavlja koproducentstvo predstave, v katerem najdemo presenetljivo številne institucije: Plesni teater Ljubljana, Plesno izbo Maribor (kjer kot pedagoginja deluje Veselko), Zavod Moja kreacija, Plesni forum Celje (kjer kot pedagoginja deluje Cvelfar), Društvo Ziz in Lutkovno gledališče Maribor, medtem ko je pod producentstvo podpisana Veselko.

Površ(i)n(sk)a obravnava širokega vprašanja s preveč razpršenim fokusom predstavlja plemenit poskus, ki je v aktualni sodobnoplesni krajini sicer precej redek. Mlade plesalke so običajno članice hierarhiziranih projektov s koreografi_njami, četudi na tej točki že bode v oči, da so kolektivne prakse bogat, a še neizkoriščen potencial za presežke.