Ta recenzija ni namenjena ocenjevanju igralskih zmožnosti filozofa Mladena Dolarja ali filozofskih zmožnosti igralca Blaža Šefa, ki sta glavna protagonista gledališkega eseja O govoricah, drugega v seriji njunih skupaj ustvarjenih gledaliških esejev (prvi, naslovljen Virus, se je posvečal koronavirusnim zagonetkam). S kritiškim očesom želimo premeriti predvsem hibridno formo »gledališkega eseja«, ki jo v zadnjem letu Slovensko mladinsko gledališče v sodelovanju z Masko goji v prostorih Nove pošte. Kaj v filozofiji je gledališkega in kaj v gledališču filozofskega? Ni tako, da abstrakcija filozofije ugonablja živost gledališča, medtem ko se živost gledališča izzivalno posmehuje abstrakciji filozofije? Lahko ti formi kakorkoli soobstajata? Lahko druga drugo kakorkoli razširita, si nekaj ključnega pridodata?

Da se avtorja lotevata ravno fenomena govoric, je v kontekstu pričujoče problematizacije forme gledališkega eseja nadvse pomenljivo. Sploh glede na to, da je esej zrežiran kot statično izmenjevanje filozofskih in gledaliških delov namesto kot dialog med njimi. Dolar, eden bolj znanih filozofov slovenske psihoanalitične šole, stoji za katedrom in prebira svoj esej v petih točkah, pri čemer se vsake toliko naveže na primer iz literature, ki ga nato Šef ilustrira s kratkim gledališkim prizorom. Dolar tako ostaja v poziciji privzdignjenega filozofa, medtem ko Šef privzame vlogo nekakšnega dvornega norčka, ki vzvišene misli filozofa razrahlja in razigra. Obravnavana tematika je tako podvojena v razdelitvi vlog: Dolar je tisti, ki na govorice gleda iz daljave in s svojim diskurzom stremi po Resnici, medtem ko Šef govoriči, se zafrkava in nas zabava. Govorice nas zabavajo, resnica pa dolgočasi; resnica potrebuje govorice, da ostaja sveža in čila, govorice pa potrebujejo vsaj drobec resnice, da ohranjajo neko osnovno relevantnost in smer.

Poleg tega, da se Šef preoblači v različne kostume, tudi interpretira odlomke v številnih jezikih, med drugim v ruščini, francoščini in stari angleščini. Raznolikost kostumov in jezikov uvaja tematiko »lažnega«, »dodatnega«, v filozofskem besednjaku bi lahko rekli akcidentalnega glede na esencialno. Vendar pa niti iz odrske postavitve niti iz Dolarjevega besedila ni povsem jasno, ali do dvojiškega kontrasta med filozofskim in nefilozofskim avtorja vzpostavljata ironično distanco, ali torej ta kontrast poskušata postaviti pod vprašaj. Njuna namera je še toliko bolj nejasna, ker Dolar v eseju nestrukturirano preskakuje med idejo, da je govoričenje neizogibna realnost družbenega življenja, ter idejo, da govoričenje ugonablja globino filozofskega razmisleka.

Slednje denimo ponazorita z dobro znanim primerom Sokratove obsodbe, ki, zreduciran na nekajminutni prizor, ne more priti do izraza in nam v spominu ostaja kot zgolj referenca. Poigravanje z referencami je v sodobnem gledališču ustaljen uprizoritveni princip, vendar v kontekstu gledališkega eseja izpade kot banalizacija pomembnih in dejansko globokih filozofskih dokumentov. Filozofskih in literarnih referenc je preveč, da bi lahko katerakoli izmed njih gledališko zaživela, da bi nam omogočila izkustvo, iz katerega bi se šele lahko podali v razmislek o razmerju med govoricami in resnico.

Filozofskih in literarnih referenc je preveč, da bi lahko katerakoli izmed njih gledališko zaživela, da bi nam omogočila izkustvo, iz katerega bi se šele lahko podali v razmislek o razmerju med govoricami in resnico.

Ne le, da nam predstava ne vzbudi nikakršnega izkustva, ampak se tudi nikoli ne dotakne družbenopolitične sodobnosti. Tako se filozofija in literarna zgodovina zazdita kot soodvisniški par, ki nam omogoča, da vselej ostajamo v intelektualnem modusu, s katerim lahko prikrijemo svoje nelagodje ob obstoju v naraščajoče kompleksnem svetu, ki zahteva nove vrste mišljenja in bivanja. Zbir sto in tisoče let starih referenc deluje preprosto kot še en arhiv – vendar ploščat arhiv brez dramaturškega loka, brez afektivnih poudarkov, ki bi v nas sprožili kakršnokoli čustvo, iz katerega bi lahko zrasel pristen angažma. Literatura in gledališče sta naivno potisnjena v vlogo hlapca filozofije. Ne le, da se nas vmesni prizori ne dotaknejo, saj so celo izrazito nastopaški, ampak nam tudi onemogočajo, da bi podvomili o Dolarjevem diskurzu. Ilustracija vzpostavlja tavtologijo: podvaja in s tem implicitno potrjuje predhodno videno ali slišano. Pa ni ravno kritično mišljenje tisto, ki nam pomaga, da se izognemo govoričenju?

Po drugi strani pa se gledališče in filozofija tudi malce »tepeta«: gledališče neupravičeno posega v filozofski format (seminarja), filozofski pa v gledališkega. Če bi dosledno sledili formatu seminarja, ki se vzpostavlja na eni strani odra, bi imeli ob koncu možnost postavljanja vprašanj. Namesto tega smo primorani enostavno sprejeti Dolarjev diskurz, tako kot s končnim aplavzom sprejmemo gledališko predstavo. Če bi dosledno sledili gledališkemu formatu, ki se vzpostavlja na drugi strani odra, pa bi bilo več pozornosti usmerjene v gledalčevo izkustvo (s pomočjo gledaliških sredstev glasbe, scenografije, kostumografije in dramaturgije). Namesto tega enostransko prevlada igra, ki je pogosto pretirana in nas, spet, tiho prepričuje o veljavnosti Dolarjevega diskurza.

Ne dvomimo o filozofski moči Mladena Dolarja in o igralski moči Blaža Šefa. Dolar nam postreže z obilico zanimivih informacij (ena izmed bolj zapomnljivih je, denimo, da je slovenščina eden redkih jezikov, v katerih »govoričenje« izhaja iz »govor« in, leksikalno gledano, ne vsebuje konotacije laganja ali natolcevanja, ampak nečesa vsakdanjega), Šef pa z obiljem hudomušnih in energičnih prizorov. Vendar se končni produkt zdi preveč fragmentaren, predvsem pa preveč intelektualističen. Tako zelo se trudimo ostati v stiku s preskakujočimi referencami, da naposled povsem pozabimo, kako so te reference relevantne za sodobnost. Poskus obuditve tradicije filozofskih kavarn in javnih intelektualcev je dobrodošel, a se zaradi razlogov, o katerih bomo morali še razmisliti, izteče v nekakšen intelektualizem zavoljo intelektualizma samega. Dolar se šele ob koncu naveže na konkretno družbeno problematiko, namreč na problem govoričenja na socialnih omrežjih, vendar borih pet minut ni dovolj, da bi se lahko do te izjemno kompleksne problematike skupaj opredelili. Namesto tega Dolarjeva ocena problematike (spet) izpade kot doxa (antični izraz za splošno prepričanje). Zdi se celo, kot da je v prvih prizorih problem govoričenja predeloval še dokaj dialektično, torej upoštevajoč več plati, a zgolj z namenom napeljevanja na končno obsodbo lažnih novic na medmrežju – češ da tam dialektike ne gre več upoštevati, ker je stvar tako resna.

Želeli bi si več filozofske globine in več usmerjene koncentracije na eno tematiko, eno referenco ali eno družbenopolitično problematiko. S tem bi lahko zasijal tako Dolarjev filozofski kot tudi Šefov igralski genij, gledalci pa bi dejansko lahko nekaj doživeli in se na podlagi tega doživetja tudi vživeli v dejanskost, namesto da ostajamo v svojih abstraktnih glavah. Navsezadnje bi lahko trdili, da je problem družbenih omrežij povezan s problemom digitalizacije vsega, kar nas sili v dvojiške sheme mišljenja, posledično pa tudi v družbene mehurčke, zaradi katerih problem resnice postaja praktično nerazrešljiv.