Dragan Živadinov in Dunja Zupančič s pomočjo španske baročne drame Življenje je sen Calderona de la Barce iz 16. stoletja nagovarjata najbolj temeljne teme, ki prevevajo gledališke umetnike in zgodovino evropske dramatike. To je najprej razmerje med usodo in naključjem, kar nam govoritaže antični mit in na njem temelječa evropska dramatika, iz tega razmerja se hitro rodi vprašanje svobodne volje, in ker se gibljemo v polju umetniške iluzije, je tu še vprašanje resnice in resničnosti. Uprizoritve prvih dveh delov trilogije z istim naslovom smo lahko videli v manjšem formatu, šlo je pravzaprav za raziskovalne študije, ki so svojo končnost doživele v Stari dvorani Drame SNG Maribor.

Drama Življenje je sen je doživela močno dramaturško predelavo, za oder je besedilo priredila Katja Markič, ki je zelo dobro in premišljeno vzpostavila ključne dimenzije besedila in besede prelila v celostno umetnino uprizoritve. Življenje je sen namreč govori o kralju Baziliju, ki v ječo stolpa zapre svojega sina Sigismunda, saj mu orakelj prerokuje, da bo osramotil kraljevo kri, če mu bo pustil vladati. Kralj sinu vseeno ponudi priložnost, da se preizkusi na prestolu, a ker sin zavlada nasilno, ga prepriča, da je vse v resnici sanjal. Drama se konča, ko se Sigismund zave, da mora ravnati pravično tako v sanjah kot v resničnem življenju, takopa ukani usodo in ohrani čast svojega očeta.

Predstava se, kot je za ta umetniški tandem značilno, ne ukvarja s psihologizacijo dramskih likov, temveč v ospredje postavlja kolektivno družbeno in univerzalizem. To kolektivno snujejo vprašanje sna kot polja možnosti, kjer se preizkuša človekovo svobodno delovanje, vprašanje naključja, na katero stavimo, kadar hočemo premagati usodo, in vprašanje človeške prevlade nad usodo in naključjem, ki preigrava človekovo svobodno voljo ter jo umesti v polje morale. Navsezadnje pa se besedilo osredotoči še na vprašanje ženske, usodnosti njenega telesa in rezultatov patriarhata, ki so ne glede na izvor temeljno destruktivni. Zato v predstavi vidimo dva Sigismunda (Žan Koprivnik in Blaž Dolenc) ter dve Rosauri (Minca Lorenci in Julija Klavžar), ki niso podvojeni zaradi notranje razklanosti, temveč zaradi logike gledališkega odraza, ki ponuja preizpraševanje razmerja med resničnostjo in iluzijo, pa naj bo ta gledališka iluzija, ideologija ali struktura sanj. Kljub podvojenosti predstava seva neko trojnost, če ne celo mnogoterost, ko se zdi, da gledališka prezenca za lasuljoskriva še eno lasuljo, in to lahko počne v neskončnost. Šele ko sprejmemo vero v videz, ko pojavnost dobi svoj interpretativni kod, ki strukturira podobe v abstrakcije in vanje vnese smisel, sprejmemo mehanizme gledališča, mehanizme videza oziroma sanj, ter v njih lahko delujemo kot (ali le na videz) svobodni subjekti. Predstava se igra z mislijo, da rezultati dejanj v svetu še vedno proizvajajo tragične posledice ne glede na to, kaj je njihov izvor, kje se skriva njihova resnica, iluzija ali prepričanje. Hkrati pa ohranja klasični descartovski dvom kot temeljno zagotovilo človeškega obstoja.

Predstava se, kot je za tovrstni umetniški tandem značilno, ne ukvarja s psihologizacijo dramskih likov, temveč v ospredje postavlja kolektivno družbeno in univerzalizem. To kolektivno snujejo vprašanje sna kot polja možnosti, kjer se preizkuša človekovo svobodno delovanje, vprašanje naključja, na katero stavimo, kadar hočemo premagati usodo, in vprašanječloveške prevlade nad usodo in naključjem, ki preigrava človekovo svobodno voljo ter jo umesti v polje morale.

V predstavi ne moremo govoriti o estetiki scenografije in kostumov, saj je Življenje je sen zastavljena konceptualno tako na ravni besedila kot tudi giba, glasbe in vizualne podobe. Scenografija je pravzaprav mehanizem, ki deluje kot samostoječ organizem, korespondira z biomehaničnimi telesi in jim določa smeri premikanja. Mehanizem z votlim križem, premikajočimi se tovarniškimi trakovi, na katerih ležijo in stojijo igralci ter igralke, črte, linije in luči, pod in po katerih se nastopajoči orientirajo, so kot matematične koordinate, ki jih sicer človeško telo preseka s svojo organskostjo, nepredvidljivostjo in izvirnostjo. Konstrukcija spominja na estetiko zgodovinskih avantgard, s čimer Zupančič in Živadinov ohranjata konsistentnost svojega načina ustvarjanja in tako nadgrajujeta svojo umetniško pot. Igralski kolektiv je znotraj tega mehanizma izjemno suveren, zelo dobro prepriča nastop Vlada Novaka, še bolj pa dvojna prezenca Mince Lorenci, ki skupaj s suverenostjo Julije Klavžar izgovarjata besede ženske v boju proti patriarhatu. Prav zaradi telesne podvojitve ju razumemo kot kombinacijo moči in miline, jeze in odpuščanja, tako da njuna dvojnost govori v prid večplastnosti in androginosti človeka kot takega, čeprav se v dialoškem monologu navežeta na zgodovino patriarhata in na težo osebne in kolektivne zgodovine, ki je vpisana v žensko telo. Zdi se, da v predstavi ni nič odvečno, vse se sklada in vklaplja ter gradi v celoto mehaničnega organizma. Pomanjkljivost predstavlja le vloga Črne živali, ki jo sicer Matija Stipanič gibalno zelo prepričljivo odpleše, a se zdi ven bijoča in deloma brez konteksta. Govori o kolonizatorski preteklosti Evrope in predvsem Španije, opomni nas na evropocentrizem in rasizem, a razen tega predstavi več odvzame kot dodaja.

Predstava Življenje je sen pompoznost in resnost geometričnih mehanizmov scenografije, videa oziroma digitalnih konstrukcij (Gregor Mesec) preseka z glasbo (Borghesia) in deloma komičnimi plesnimi gibi (Živadinov, Sergiu Moga). S tem se konstrukcija predstave razgradi, s plesnimi miniaturami proizvede smeh oziroma občutek odtujenosti, kar se nanaša tudi na podtekst dramskega besedila, ki vsebuje nekatere elemente commedie dell'arte. Tako se resnost rituala, resnice in absolutnosti zamajejo prav z elementi komičnega in vnesejo dvom o resnosti dogajanja tudi med samo občinstvo. Ti plesni in zvočno komični odvodi delujejo potujitveno, kar nam preprečuje, da bi gledališki konstrukt sprejeli kot absolutnega in se vanj potopili. Le redko namreč na odru vidimo tako pompozno zastavljene teme in vprašanja, ki ne bi zašla v patetiko, tako v gledališkem jeziku, na njegovi meta ravni kot tudi na ravni besedila samega. A ustvarjalnemu kolektivu predstave Življenje je sen je to nedvomno uspelo.