Kaja Novosel, 8. 11. 2021

Poligon za mačje igrivosti in konfliktnosti

Saša Eržen: TISTA O BOLHAH. SLG Celje, 6. 11. 2021.
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje

Kaj se zgodi, če vztrajno zanikamo novonastale težave in se širokoustimo o njihovem ne-obstoju, namesto da bi jih aktivno in predvsem kolektivno reševali? Osrednji zaplet in temeljna premisa proaktivnega razreševanja sitnosti je glede na trenutno stanje (duha) v državi že skorajda humorno aktualna v otroški predstavi Tista o bolhah avtorice Saše Eržen, ki je skupaj z dramaturginjo Tatjano Doma tudi avtorica agilne priredbe zgodbe v in o mačjem kraljestvu, v katero se kdo ve od kod prismukajo bolhe, ki pokvarijo ležeren vsakdan mačje kraljice in (še bolj) obremenijo delo dveh mačjih služabnikov.

Uprizoritev v režiji Ivane Djilas s premišljenim občutkom za živost otroškega gledališča odkriva mačji svet, postopno uvaja tri mačje like, plasti njihove medsebojne odnose in si vzame čas za to, da razsežnost osrednjega bolšjega problema dozori ter se vsebinsko dovolj razraste, da zahteva tudi raz-rešitev. V pravšnjem tempu fabulativnega odvijanja tako lahko zadiha tudi sklepni (poučni) nauk zgodbice o bolhah, ki jih lahko preženemo le s skupnim sodelovanjem in predvsem priznanjem problema. Hkrati nas Tista o bolhah tudi nežno opozarja, da se je smiselno za svoje napake (ko /ali če/ jih spoznamo) pokesati in se opravičiti tistim, do katerih se nismo prav lepo obnašali. Dramaturška elipsa uvaja prav simpatično gesto, ko za razliko od kraljičine požrtije s celo ribo v začetnih prizorih finalni prizor pred zatemnitvijo vse tri mačje like (ne glede na njihovo veličastno ali proletarsko poreklo) posede skupaj na klop ob uživanju ribe – razdeljene na tri enake dele.

Dinamika mačje kraljice Lučke Počkaj z njenima mačjima butlerjema Žanom Brelihom Hatunićem in Davidom Čehom, ki jima stalno grozi izguba službe, je organska in lahkotna kljub fizično zahtevnim vlogam obilnih mačkonov – medtem ko sta služabnika trebušasta, gredo mačji kraljici vsi njeni posladki in lagodno življenje v boke in zadnjico, kar pa se ne bere kot stereotipizacija ženskega lika, temveč kot rokokojski pridih barvitih in za scenografko Jeleno Proković tipično pomensko (o)bogat(en)ih kostumov. Odnosi med kraljico in služinčadjo so jasno razviti in prijetno duhoviti, pri čemer je bolj poudarjen in posledično tudi bolj dodelan odnos med mačjo kraljico in Brelih Hatunićevim služabnikom (ki je odpuščen kasneje), medtem ko Čehov služabnik s hkratno igro zdravniških vlog ostaja nekoliko v ozadju. V njihovi dinamiki so dobro kontekstualizirani tudi kratki songi (avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač), pri čemer je najbolj komičen raperski vložek Brelih Hatunića ob (vendarle) izgubi službe, ki posega celo v območje družbenokritičnega fevdalnopodložniškega odnosa.

Vizualna podoba uprizoritve je izrazito atraktivna, njen najmarkantnejši del je s kostumografijo lično spletena scenografija Sare Slivnik, ki okolje začrta kot igriv mačji poligon.

Vizualna podoba uprizoritve je izrazito atraktivna, njen najmarkantnejši del je s kostumografijo lično spletena scenografija Sare Slivnik, ki okolje začrta kot igriv mačji poligon. Ta je spleten iz krpank in mehko zaobjet v cevi, kite, klobke in druge mačkom prijazne forme, posamezni scenografski delci pa lahko po potrebi funkcionalno prevzemajo tudi vlogo konkretnih elementov (telefon, ščit …) Mehko okolje za mačje igrivosti je precizno dodelano – v skrpano mehko verigo je odet tudi odrski portal – v kombinaciji z v temi svetečimi migetajočimi bolhami (z rokami jih utelešata Brelih Hatunić in Čeh) pa ustvarja celo rahlo ekstravagantno fantastičen življenjski prostor kraljestva, kjer se je lahko igralo s klobčiči in uživalo po mehkih kotičkih – dokler vanj niso zarezale krvi željne bolhe.

Razvidno je, da je v predstavo vloženo veliko premisleka, truda in navsezadnje tudi sredstev, saj je uprizoritev vizualno razkošna in idejno natančno usmerjena, vse to z občutkom za otroške oči in s spoštovanjem do najmlajšega obiskovalca, ki se morda prvič srečuje z gledališčem. Rezultat je ljubka celota, ki se bo verjetno okitila z visokim številom ponovitev doma in v gosteh.

Tatjana Doma, Lučka Počkaj, Ivana Djilas, Boštjan Gombač, David Čeh, Žan Brelih Hatunić, Sara Slivnik, Jelena Proković

Povezani dogodki