Zajec Zvitorepec – zgodba tržaškega pesnika, pisatelja, otroškega avtorja, esejista in prevajalca Marka Kravosa za otroke – je na velikem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst zaživel v energični in barviti predstavi. Za priredbo proznega dela in režijo je poskrbel Gregor Geč, ki v delu izpostavi domišljijsko tkanje zgodbe. Igralca Nikla Petruška Panizon in Romeo Grebenšek upodobita otroka, bratca in sestrico, ki v okvirni zgodbi ostaneta sama doma, medtem ko gre mama po opravkih. To je za nadobudneža priložnost za še svobodnejšo igro, ki jo ustvarjata popolnoma samostojno, in za izražanje prek kanalov različnih likov. Scenografija, ki jo je ustvaril Vasko Vidmar z asistentko Veruš Villangò, gledalca postavi v razigrano otroško sobo in z izjemno domiselnimi ter presenetljivimi potezami ustvari sosledje različnih prostorskih menjav, ki jih igralca oblikujeta s posegi v prostor. Tako kot otroška igralnica ima tudi oder potencial za neskončna popotovanja – od gozdov prek morja pa vse tja do daljne Amerike. A geografski premiki so le en vidik te kompleksne uprizoritve, ki izpostavi predvsem različne medosebne odnose.

Začne se s tipično igro vlog, kjer lahko otroka zablestita v komunikaciji plišastih igrač in si vedno znova zamislita drobne konflikte, ki razburjajo namišljeno gozdno življenje. Igralca Nikla Petruška Panizon in Romeo Grebenšek izjemno prepričljivo menjujeta vloge in na eni strani pokažeta lik otroka, ki (se) igra, na drugi pa like posameznih živali, ki se hitro menjujejo in gibljejo po prostoru. Ti metadramatski deli reflektirajo gledališke dispozitive igre v igri, ki jih tako na preprost način spoznavajo tudi najmlajši gledalci. To je posebej prepričljivo, ker se spaja z vidikom otroškega igranja, priljubljene dejavnosti, ki je mladim domača in poznajo njene okvire, na tej podlagi pa jim odrska pripoved predstavi gledališče kot igro. Igranje vlog je za otroški razvoj izjemno pomembno, saj tako preizkušajo najrazličnejše situacije, prepuščajo prosto pot domišljij, se vživljajo v nove identitete in se ob tem tudi učijo, kaj pomeni biti del družbe, v kateri živijo. To jim kot domišljijski skupnostni eksperiment nudi tudi gledališče kot praksa vživljanja v druge svetove, kar je režiser Gregor Geč v tej predstavi odlično poudaril. Izvirna glasba, ki jo je ustvaril Davide Coppola, likom omogoča dodatno refleksijo lastne situacije na tem gledališkem popotovanju. Sicer zahteven format je zaradi usklajenosti obeh igralcev in njune izvrstnosti zelo prepričljiv, poln preobratov in situacijske komike. Zanimiv je preskok, ki se zgodi med predstavo: igralca v nekem trenutku prestopita iz igre vlog z igračami v vlogi lutk in sama postaneta lika, ko se oblečeta v kostume. Kostumografijo je skupaj z asistentko Heleno Hafner pripravila Mateja Čibej, ki je hkrati oblikovala tudi lutke, ki se medsebojno ujemajo, kar poudari omenjeni učinek. Tako se sivi plišasti zajec denimo spremeni v kostum zajca, ko se deček dokončno vživi v svojo vlogo, in tudi lutka cirkuške umetnice - plesalke oživi pred gledalci, ko se vanjo vživi deklica.

Zanimiv je preskok, ki se zgodi med predstavo: igralca v nekem trenutku prestopita od igre vlog z igračami v vlogi lutk in sama postaneta lika, ko se oblečeta v kostume.

Zajček, ki je osrednji lik odrske zgodbe, je drugačen od ostalih živali, saj je inventiven in ambiciozen. Druži se z različnimi gozdnimi živalmi, ki ga rešijo pred zlobno Lisico Zvitorepko, zato jih povabi, da se z njim poveselijo, ko njegova detelja bogato obrodi. To ni navadna zel, saj prinaša srečo, česar si vse živali želijo, zato jo kupijo s korenjem. Zajčeve deteljice jim izpolnijo vse želje in omilijo njihove tegobe. Če je Zajec v tem prvem delu predstave pozitiven lik, s katerim se otroški gledalec identificira, pa se v nadaljevanju to spremeni, saj dobi Zajec nekaj negativnih lastnosti, zato je gledalec do njega kritičen. Ta trenutek v zgodbi bo nekoliko zmedel otroke iz začetka prve osnovnošolske triade, ki se kot gledališki gledalci šele razvijajo in na tej stopnji iščejo like, s katerimi se lahko intenzivno identificirajo, zato predstavo priporočam nekoliko starejšim otrokom, ki so že razvili veščine kritičnega gledanja in distance do likov. Poanta zgodbe je namreč v tem, da Zajčka, ko obogati s korenjem, bogastvo prevzame. Odpotuje v daljno Ameriko, kjer še naprej prodaja svojo deteljico. Prepričan je, da si lahko z denarjem kupi vse, vendar v nekem trenutku občuti osamljenost. Tedaj spozna Mirando, plesalko in akrobatko v cirkusu, ki ga popolnoma prevzame. Vanjo se zaljubi, a ga ona ne jemlje resno, zanjo je le majhen zajček. Ta zavrnitev ga gane in mu pokaže, da denar ni vse. Hrepenenje, ki ga občuti, je iskreno, prek tega lik začuti tudi svojo notranjost, na katero je v pehanju za denarjem pozabil. Ta konflikt se sicer razreši v okvirni zgodbi: sestrica, ki izstopi iz lika, bratca, ki se je v zajčka vživel in ob zavrnitvi začutil žalost, pomiri, ko mu pove, da ga ima v resnici zelo rada. Tako lika – skupaj z malimi gledalci – ponovno vstopita v svojo resničnost, vrne se mama, onadva pa nadaljujeta s svojim razigranim vsakdanom, le da po tej domišljijski avanturi nekoliko drugačna, zrelejša. Podobno se bodo gotovo počutili tudi gledalci, ki se bodo ob odhodu iz dvorane vrnili z gledališkega potovanja, ki je predvsem zaradi izvrstne režije in igre izjemna izkušnja.