Radijska igra Šepet spomina združuje participativni dokumentarni pristop in igrano pripovedovanje. Kot radijska igra Gozd je združuje pestro paleto vtisov prebivalcev Loške doline, medtem ko jih v tokratni ediciji nadgradi z vezivom domišljijske pripovedi o dečku, ki ga orel odpelje na raziskovanje loške pokrajine. Kot deček, ki leti z orlom, opazujemo pokrajino in letimo skozi izseke preteklega časa, vpoglede v zgodovino in otroštvo zdaj že starejših občanov. Poslušalcu se odkrijejo trenutki nekega časa, kot da bi za hip lahko zaznal in prisluhnil preteklosti.
Radijska igra je bila premierno uprizorjena na Prvem programu Radia Slovenija v okviru projekta B-AIR – Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske unije in Ministrstvo za kulturo RS. Pri njej so poleg loških prebivalcev sodelovali še strokovnjakinja za pedagoško delo Ana Čorić, etnologinja in antropologinja Katarina Juvančič ter mentorica za montažo v pedagoških procesih Marta Medvešek, avtorica sorodne radijske igre Gozd je.
Osrednja zgodba, ki veže vse izseke dokumentarne pripovedi, govori o Francetu, ki zaznava svet okoli sebe in izstopa ter vstopa v fikcijo in realnost. Interpretacija Blaža Šefa je izvrstna in ravno prav obarvana. Vsebini pusti pripovedno moč in ji ne jemlje pozornosti s pretiranim dinamičnim preigravanjem. Z veliko mero nežne zbranosti se malenkostno poigrava s posamezno besedo, jo podaljša ali deli in s tem poetično pripoved zaziba še z ritmično interpretacijo. To omogoča jezik avtorice scenarija Ane Obreze, ki odraža bogatost besednega zaklada in veliko veščost poetične kombinacije besed z vključevanjem arhaičnega. Izredna vrednost radijske igre se izkaže prav v kvaliteti jezika, ki vsebine kreativno podaja mladim generacijam, obenem pa še poudari pridih preteklosti.
Zgodba igranega pripovedovalca podrobno opiše situacije in okoliščine, podkrepi pa jih s pesniškimi prispodobami. Ustvarja izjemen učinek vizualizacije, saj z natančnimi opisi v poslušalcu vizualno naslika zgodbo. Režiserka in avtorica koncepta Saška Rakef spretno in tekoče dopolnjuje poetično fiktivno zgodbo z dokumentarnim pripovedovanjem, kar ustvari zanimivo dinamiko radijske igre. Ne uporablja konvencionalne dramaturgije in zato ustvarja pridih sproščenega neumetelnega potovanja in vživetja skozi delčke pretekle mladosti. Z montažo ustvarja učinek zlitja dveh pripovednih linij, pri čemer ohranja jasno distinkcijo, za kateri del gre. V načinu uprizarjanja sledi vsebinski poanti radijske igre, harmoniji živih bitij in narave, skupnosti, ravnovesja in lepote v preprostosti.
Pripovedi imajo pozitiven pridih otroške naivnosti in domišljije, ki se poigrava z odmevom in zvoki življenja v naravi. Predvsem pa je zaznati vsesplošno polnost življenja. Skupnost ljudi, vrvež živine in živahnost naravnega okolja so vsi harmonično prepleteni.
Nekatere dokumentirane pripovedi loških meščanov se podvajajo z radijsko igro Gozd je, zgodovinska slika kraja pa je dopolnjena z vpogledom v kmečko življenje in delo, v preživljanje prostega časa in otroško guncanje, vandranje in igro. Izpostavljene so okoliščine bivanja, kot so mrzle zasnežene zime in edina peč, ki je ogrevala celo hišo. Skozi različne teme se izrisujejo ljudske navade in običaji tega kraja ter s tem antropološki vidik preteklih časov. To podkrepijo odseki ljudskih pesmi vaščanov, ki vsake toliko vzniknejo med pripovedjo.
Vsebino spremlja nostalgična nota, kot je razvidno v dokumentirani poeziji starejše pripovedovalke o mlinarjih in propadanju njihovih navad ter delovnih praks. Metaforična pripoved simbolizira solidarnost in darovanje, ki pa se umakneta pohlepu in grabežljivosti. Subtilno so izpostavljene spremembe in pomanjkljivosti današnjega časa skozi navade, ki se pozabljajo, saj smo samozaverovano obtičali v svojih lastnih in trenutnih zgodbah.
Pripovedi imajo pozitiven pridih otroške naivnosti in domišljije, ki se poigrava z odmevom in zvoki življenja v naravi. Predvsem pa je zaznati vsesplošno polnost življenja. Skupnost ljudi, vrvež živine in živahnost naravnega okolja so vsi harmonično prepleteni. Ne opisuje le preteklega dogajanja, temveč predstavlja pripoved o zvoku tistega časa. Spomin sega v žabje regljanje, zvoke vetra, ki je naznanjal dež, itd. Zvočni vidik radijske igre (tonski mojster Urban Gruden, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina) kot ton vznika v funkciji spremljave ali bogati zvočno preslikavo časa.
Na koncu sicer še bolj podkrepi nostalgično noto dragocenega preteklega časa, a ga hkrati ne izpelje v sentimentalno moraliziranje. Duh časa, ki nam prikliče navade, okolico, pripoved, pesmi in dojemanje, subtilno ponudi kritiko sodobnosti, hkrati pa je ne zvede na črno-belo podobo. Kot se sliši v radijski igri: »Kosi še žvižgajo, kukavice kukajo, žolne trkajo …«. Vsak čas ima namreč svoje zvoke, pripovedi in navade. Le ne pozabimo, da nekatere preproste navdihujoče reči obstajajo tudi danes.