Na skorajda praznem odru z nekaj stoli in lučjo se pet žensk dobi, da bi vadile prizore iz češke pripovedke iz osmega stoletja Dívčí válka, ki jo prilagodijo sodobnosti. Čeprav amaterske igralke navdih jemljejo v pripovedki o dekliški vojni, kjer se ženske z matriarhatom borijo proti patriarhatu tako, da na koncu pobijejo moške, žbam! ponuja kompleksnost nenehnega premeščanja mest izrekanja, v okviru katerega se definiciji ženskega in moškega spola vseskozi izmikata. Ko se na odru namreč zazremo v obraze Sebastjana Stariča, Uroša Mačka, Ivana Godniča, Jurija Drevenška in Daria Varge, pravzaprav uzremo obraze žensk z njihovimi družinsko-družbenimi ozadji, subjektivnostjo in značajskimi lastnostmi, v okviru katerih pozabimo, da bi pravzaprav lahko trdili, da zremo v heteroseksualne cis igralce.
To izmikanje spola omogoča prav gledališče, ki ga dramatesa Simona Semenič še predobro razume in se z njim igra na ravni uprizoritve in pisave. To dvoje se vseskozi prepleta, drugo v drugem odzvanja, skozi njuno metafikcijskost pa postaja predstava skorajda metafizična, saj briše premočrtnost razlike med resničnostjo in iluzijo, pred nami pa vseskozi razgrajuje gledališke elemente, da slučajno ne bi za trenutek pozabili, da zremo v umetniško delo. Izjemno prepričljiva igralska zasedba, skozi katero rezonira dramatesino besedilo, ki je nastajalo z nenehnim črtanjem in spreminjanjem, v procesu, kjer se je prvotna dramska predloga 5fantkov.si spremenila v besedilo z naslovom žbam!, je vlogo režiserja Vita Tauferja s kolektivnim delom in dramatizacijo skorajda postavila na stranski tir.
Okvirna zgodba predstave je preprosta. V prazni gledališki dvorani se znajde pet oseb, oblečene so v klasična krila (kostumografija Barbare Stupica) in želijo vaditi prizore aktualizirane pripovedke Dívčí válka. Prizorov je pet, delujejo predvsem kot slike in vzročno-posledično med seboj niso logično povezani. Glavni gradnik scenografije so stoli, osebe jih po prostoru premikajo glede na potrebe, podobno je z lučjo. Zgodba se začne s pompoznimi monologi o energetskem mrku in vojnem stanju, zdi se, da so glavni akterji svetovne apokalipse prav osebe na odru. Te izvajajo nasilje, njihove izjave so vseskozi problematične in seksistično žaljive. Odrska postavitev je statična, prizore pa skupaj veže predvsem besedilo, ki se na koncu omili in dobi komičen pridih s prizoroma sanje in plešem na tvojem grobu, kjer poleg govora na oder stopita tudi petje in instrumentalno borna, rahlo razglašena plesno-pevska kompozicija.
V predstavi namreč odpadejo reprezentacije; ko odpade ena maska, se za njo skriva še ena in tako v neskončnost. V totalnosti prevzamemo logiko njene igre in kot pravilo ponotranjimo misel, da so pravila variabilna, nedokončana in vseskozi spreminjajoča se. To nas hkrati spontano osvobaja od nenehne miselne ukleščenosti v biološki spol.
Koncept igre v igri, sicer dobro poznan gledališki fenomen, predstava žbam!, kjer pet moških igra pet žensk, ki spet igrajo pet cis heteroseksualnih moških, ena pa včasih tudi žensko, preseže dimenzije performativnosti in predstavljanja, resnice in njene maske, kot temeljna elementa gledališke logike. V predstavi namreč odpadejo reprezentacije; ko odpade ena maska, se za njo skriva še ena in tako v neskončnost. V totalnosti prevzamemo logiko njene igre in kot pravilo ponotranjimo misel, da so pravila variabilna, nedokončana in vseskozi spreminjajoča se. To nas hkrati spontano osvobaja od nenehne miselne ukleščenosti v biološki spol.
Tudi najdlje trajajoči, deloma mučen in najbolj mejen prizor, torej prizor posilstva, ki je sicer očem skrit, je reflektiran z nenehnimi prekinitvami, ki ustvarjajo občutek potujitve, problematičnosti njegovega uprizarjanja pa se predstava izmuzne prav z govorom v mikrofon, ki poudarja, da ne zremo v posilstvo, temveč v umetniško delo. S tem smo spet soočeni z odgovornostjo estetizacije nasilja v umetnosti, kjer potopitev v ta brutalni akt lahko sproža fetišizacijo in morda celo užitek. Z obscenimi komentarji in groznimi besedami predstava s pretiravanjem in nenehnimi zastranitvami omogoča, da se od dejanja odmaknemo in pogledamo nanj z distance. Ne, ženska ne uživa, če je posiljena, v podtekstu kriči besedilo.
Nekje v predstavi pa odzvanja tudi Brechtov citat: »Kjer gre za stvar spola, mora igralec, če je moški, vnesti nekaj tega, kar bi ženska pridodala moškemu, in če igra ženska, nekaj tega, kar bi ženski pridodal moški.« žbam! gre korak dlje in se vpraša, kaj pravzaprav je patriarhat, kaj je to, kar nas dela moške in ženske? Patriarhat kot razmerje moči, kjer se nekdo vedno okorišča na račun drugega, morda niti ne toliko vezan na spol, temveč na predstave, s katerimi si osmišljajmo in interpretiramo svet. Patriarhat, ki govori skozi moškega in žensko, a katerega glavni krivec seveda ostaja moški. In kapitalizem. Patriarhat kot konsenz, v katerem se, kot pravi ena izmed igralk/igralcev, pretvarjamo, da nam je za moški ego strašno mar, potem pa se igramo, da nam zanj ni več mar, vse dokler nam spet je ...
žbam! o spolu spregovori skozi jezik in znajdemo se v igri razmerij moči. Do te mere je predstava politična s feminističnim predznakom. Prav skozi govor se spol utelesi, zasede telesa nastopajočih in se z njimi vseskozi poigrava. Predstava, v kateri, ko že želimo vstopiti v svet petih žensk, pred občinstvom takoj pade rdeča zavesa in nam zastre pogled, nam s tem zastavlja pomembna vprašanja, ki nihajo vse od moškosti vojne, nasilja, patriarhalnega vsakdana do feminizma in transidentitet.