Ana Lorger, 10. 11. 2021

Plesati s strahovi

Jerca Rožnik Novak: FEAR(FUL)LESS. Plesni teater Ljubljana, premiera 8. 9. 2021, ogled predstave 6. 11. 2021.
Foto: Enya Belak
Foto: Enya Belak
Foto: Enya Belak
Foto: Enya Belak

Strah je votel, okoli ga pa nič ni, je znana fraza, ki jo plesalka in pedagoginja Jerca Rožnik Novak s predstavo (Ne)ustrašna tokrat preigrava na odru Plesnega teatra Ljubljana. Publika je sprva iz zatemnjenega prostora klopi v dvorani zazrta v bel prostor na odru, kjer se na zadnji steni izrisujejo stavki. Ti v prvi osebi naštevajo, česa vsega je avtorice predstave strah. Bela viseča platna obdajajo Jerco Rožnik Novak, ki se publike sprva ustraši in zato zbeži. Po tem uvodu se doneča in bobneča glasba, avtorsko delo Kaje Janjić (F-raw Blanka), stopnjuje, Jerca Rožnik Novak začenja svoj strah plesati pred nami. Pravzaprav pleše svojo reakcijo na strah. Besede, ki so bile prej izrisane na platnu, dobivajo nematerialno obliko drugačne vrste, tako da plesalka pleše z nevidnimi podobami. Plesalkino telo se na nevidne strahove okoli sebe odzove zakrčeno, z grimasami, ali pa otrpne, publika strahov ne vidi, vidi torej zgolj telesni odgovor nanje. Jerca Rožnik Novak sodobno plesno koreografijo, nastalo pod mentorstvom Damiana Cortesa Albertija, v kateri lahko med drugim prepoznamo tudi drsenje po tleh, padce in uporabo videa, besede ter posnetega govora, kombinira z ekspresijo modernega plesnega sloga. Plesalka uporablja geste, iz katerih vsi lahko razbiramo, da gre za izraze strahu, saj se plesalka pači, otrpne ali pa se skrči; lahko si le predstavljamo, kaj vse plesalko vznemirja in jo dela nemočno. Plastičnost telesnih reakcij je prignana do take skrajnosti, da nekateri deli predstave mejijo na patetiko.

Če se plesalka sprva bojuje proti nevidnim duhovom, ki se jih telo otepa, se strah začne obračati vase. Medtem ko ima strah svoj zunanji objekt, je občutje tesnobe brez objekta oziroma izhaja iz osebe same, je odraz občutja sveta. Temu primerno Rožnik Novak uporabi projektorčka, ki predvajata njeno podobo na belih visečih papirnatih stenah odra. Ti posnetki se projicirajo, množijo in postajajo vse glasnejši, množenje slik spremlja bučeča glasba in plesalkino divjanje po odru, ki je koreografsko manj definirano in deluje delno kaotično. Rožnik Novak se začne boriti proti sami sebi, proti tesnobi, ki je pravzaprav eksistencialno občutje brez predmeta, ki bi ga lahko premagala. Predstava začne delovati kot samoterapija, saj skoznjo plesalka pozunanji svoja občutja in se z njimi tako lažje sooči. Plesalka tako premaguje zgolj samo sebe, kar stori s tehniko globokega dihanja in sprejemanja svojega telesa, kar izraža z objemanjem lastnega telesa.

Predstava se na koncu sprijazni s tem, da se je nemogoče boriti proti celoti, sistemu, ki proizvaja tesnobnega človeka. Lahko pa zapopademo dele, ki utelešajo naše strahove, jih postopoma poimenujemo in najdemo orodje, da jih premagamo.

Tretji del predstave je namenjen konkretizaciji prej zapisanih besed na platnu, plešočih, nevidnih podob na odru in same sebe. Plesalka se proti svoji tesnobi bori s postopnim utelešenjem mnogoterih strahov. Na oder začne nositi rekvizite, objekte njenega nelagodja, tako da si na bela tla prinese lobanjo, plišasto miš, nož in pištolo, lestev, pesin sok kot prispodobo za kri, plastično kačo in podobno. Iz predmetov sestavi tihožitje, ki na koncu deluje kot poligon, mimo katerega se s hitrimi in natančnimi plesnimi gibi razplete plesalkino telo. Rožnik Novak svoje strahove premaga skorajda s cirkuško virtuoznimi gibi, na ta način pa strahovito napetost preseka z glasnim smehom in bučnim aplavzom.

Predstava, katere tema se sprva zdi dokaj abstraktna, postopoma postaja vse konkretnejša. Dramaturgija pripovedi (Zala Dobovšek) se stopnjuje in vsebuje postaje od nevidnih strahov, ki smo jih zmožni ubesediti, preko tesnobe in preseganja sebe, vse do soočenja. Prehodi iz ene teme v drugo si sicer ponekod sledijo preveč odsekano, a ob koncu predstave se meje med prehodi veliko bolj organsko zabrisujejo. Tudi postaje znotraj celotne strukture se stopnjujejo, podčrtavajo in intenzivirajo, vendar so meje patetike dovolj hitro prepoznane, da se ne prestopijo, temveč se obrnejo v svojo parodijo. To je prisotno predvsem s kritično distanco do »new age« terapij, joge in dihanja, ki naj bi zdravili simptome paranoične in tesnobne družbe, v kateri se znajde posameznica. Jerca Rožnik Novak smiljenje sami sebi deloma parodira tudi s tem, ko na primer predre fiktivno četrto steno in zakliče tehniku, Janku Ovnu, naj ugasne glasbo, češ da se je že pomirila. Samoironija se izrazi skozi potujitev, nevidna stena med občinstvom in plesalko se poruši. V tem kontekstu je nekaj samoposmeha mogoče zaznati tudi v nenehnem nalaganju poudarkov, kot so beseda, gib, zvok, svetloba, ki se na koncu razpočijo v smeh.

Nedvomno so plesni gibi Jerce Rožnik Novak zelo precizni, ponekod virtuozni, predvsem pa precizni in zgolj s plesalkino golo prisotnostjo brez rekvizitov zmožni posrkati pozornost publike. (Ne)ustrašna plesalka ustvari prepričljiv pripovedni lok, v katerega smo se kot publika zmožni potopiti. Predstava se na koncu sprijazni s tem, da se je nemogoče boriti proti celoti, sistemu, ki proizvaja tesnobnega človeka. Lahko pa zapopademo dele, ki utelešajo naše strahove, jih postopoma poimenujemo in najdemo orodje, da jih premagamo. A vsi končni deli, predmeti oziroma rekviziti na beli podlagi, še ne ustvarjajo celote sistema, ki proizvaja naše iracionalne strahove. Boj proti posameznim delom še ne bo rešil celote. S tem ko se Rožnik Novak odloči za obračun s kačo, mišjo, višino, krvjo, zgolj obračunava s posameznimi vozli znotraj široke mreže tesnobnega vsakdanjika. Predstava se sicer zaključi z njenim uspehom, saj se plesalka v manj kot minuti spopade s plastičnimi predmeti, višino, si z nožem razreže majico in se polije z umetno krvjo. A v aplavzu odzvanja tudi grenek priokus nemoči, da bi bili zmožni zapopasti občo družbeno paranojo, ki v nas proizvaja občutke tesnobe. Slednjo lahko tematiziramo zgolj s smehom in posmehom nad samim seboj, kar sicer ne ponuja razrešitve, nas pa vsaj deloma pomiri. (Ne)ustrašna Jerca Rožnik Novak se težke tematike zelo dobro loteva z lahkotnostjo in smehom, predvsem pa z dovoljšno mero posmeha in parodičnosti, kar od publike zahteva tudi samokritičnost. 

Kaja Janjić, Janko Oven, Zala Dobovšek, Damian Cortes Alberti

Povezani dogodki

Ana Lorger, 13. 10. 2021
Na morišče z ravnodušnostjo!
Ana Lorger, 15. 10. 2021
Tik, tak
Ana Lorger, 3. 11. 2021
Kaj pleše, ko pleše telo?