V britanski dokumentarni seriji Utapljanje v plastiki biologinja za prostoživeče živali Liz Bonnin potuje v Indonezijo. Na eni izmed glavnih rek, Citarum, opazuje grozljiv splav plastičnih smeti, ki se iztekajo v ocean. Iz prve roke se seznanimo z novo realnostjo. Nekoč modri planet je danes postal zbirališče plastičnih odpadkov. Čeprav se ljudje čedalje bolj zavedamo nevarnosti, ki jih ta material predstavlja za življenje, se prisotnost plastike v našem oceanu nenehno povečuje, onesnaženje s plastiko pa je še vedno eden glavnih vzrokov za izumrtje morskih vrst in zdravstvenih težav ljudi in živali.
Liz Bonnin potuje čez Avstralijo, Ameriko, Papuansko Novo Gvinejo do Salomonovih otokov in nam predoči dejstva skupaj s šokantnim vizualnim gradivom. Dokumentarni filmi pogosto stavijo na učinek informacij na gledalca. Razpirajo resničnost tako, kakršna je, saj je kot taka najbolj povedna in pretresljiva. Drug način uprizarjanja pa se zavija v bolj metaforično tančico, čemur je gledališče kot proizvajajoči sistem znakov pogosto veliko bližje.
Nova uprizoritev Plastonci režiserja Petra Kusa na Velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor se poslužuje obeh principov. V kombinaciji z opesnjenim dokumentarnim pristopom in fantazijsko pripovedjo kompleksne teme postanejo bolj dostopne jeziku najmlajše publike. V soavtorstvu besedila z dramaturginjo Tery Žeželj (lektorica Irena Androjna Mencinger) spremljamo problematiko plastičnih odpadkov, zavito v zgodbo o Plastoncih. To so nenavadna bitja, ki so se razvila na otoku sredi oceana, sedaj pa se soočajo s prihajajočo grožnjo »črne zveri« iz mesta, množice plastičnih odpadkov, ki uničujejo lepo neokrnjeno naravo. Osrednja linija je linearna zgodba dveh likov, Čapija in Plastka, ki izgubljata v boju za čistejši svet brez smeti. Predstavljata pot od igrivega seznanjanja s problematiko do uvida razsežnosti in proaktivnega reševanja težave. S tem se zoperstavljata družbeni pasivnosti, ki se do okoljske problematike vse prepogosto opredeli brez aktivističnega angažmaja. Njuna tendenca je torej direktna akcija.
Vizualna podoba junakov, sestavljenih iz odpadne plastike (Gregor Lorenci), reciklirane materiale izrazi v novi podobi in redefinira namenskost odpadkov. Utrjuje Kusov stil ustvarjanja, ki v običajnih predmetih najde novo uporabno vrednost, navadno v obliki nenavadnih glasbenih pripomočkov. Uprizoritev poleg vsebinske usmeritve tudi s svojo podobo promovira ponovno uporabo odpadkov v pravem pomenu besede. Bistvo gledališča objektov, ki predmetom podeli neobičajno namembnost, se v predstavi Plastonci nanaša na zvočno in »bivanjsko« vrednost. Plastični materiali se uporabljajo kot glasbilo ali pa z animacijo oživijo v lik. Lutkovna junaka, ovita v barvito plastiko, material tako pozitivno afirmirata preko njegove uporabne (embalažne) vrednosti.
Zgodba pa nekje na sredini predstave zaide v paradoks. Lutkovna junaka iz plastičnih odpadkov se odpravita v mesto zavoljo boja proti plastičnim odpadkom. Njuna materialnost (kar ju opredeljuje v pozitivno celoto) je hkrati tudi nezaželena grožnja. Kot bi se ustvarjalci (prepozno) zavedali te zagate, spremljamo nekoliko prisiljen izstop, v katerem animatorji/glasbenice (Urša Kavčič, Martin Mlakar in Lola Mlačnik) začnejo prevpraševati uprizorjeno nedoslednost, ki pa je ne razrešijo. Namesto tega jo izpeljejo v prevpraševanje o reševanju problema smetenja. V neuspelih poskusih diskusije se izkaže, da rešitve ni. Namesto zaključka ali opredelitve te dileme je rešilna bilka uprizoritve prehod nazaj v fantazijsko zgodbo. Tako tudi to prevpraševanje na tej točki ne dobi razrešitve in je dokaj hitro »pospravljeno pod preprogo«.
Vizualna podoba junakov, sestavljenih iz odpadne plastike (Gregor Lorenci), reciklirane materiale izrazi v novi podobi in redefinira namenskost odpadkov.
Zagotovo nujnost gledališča ni podajanje odgovorov, temveč je bolj smiselna kreacija vprašanj. A v kontekstu predstave, ki na eni strani kreira izrazito negativno (realno) podobo plastike, na drugi strani pa izraža boj za alternativo, je neizoblikovanost ideje o alternativi izražena le kot nejasna in protislovna protiutež. Vzpostavlja neizdelanega junaka proti resnim družbenim težavam / antijunaku. Nezmožnost družbenega boja za spremembe, ki ni problematičen le na odrskih deskah, temveč tudi v resničnem družbenem okolju, pa potrebuje več prostora za obravnavo in ne le mimobežnega prikaza.
Predstavi tudi na drugih uprizoritvenih pristopih umanjka dokončnih izpeljav. Prisotni so nastavki izstopov, zvočnih izsekov, realističnih dokumentarnih videoizsekov, ki pa nimajo dovolj prostora, da bi stali kot polnopravni elementi uprizoritve. Če je v drugih Kusovih predstavah zaradi zvočne fragmentacije in gibalno-glasbenih vznikov »napolnjen oder«, pa v primeru Plastoncev v veliki meri umanjka tudi dobro izkoriščen prostor. Glavna junaka večino časa postopata v isti liniji prostora, komunicirata med seboj, nimata pa v tej liniji izdelane animacijske umeščenosti v prostor niti komunikacije s scenografijo. Ta v ozadju služi bolj kot kotiček za glasbeno spremljavo, ki jo preigrava Lola Mlačnik.
Vseeno pa je izpostavljanje in uprizarjanje okoljske problematike pomemben korak k proaktivnemu odnosu do okolja in narave. Zavedanje o uničevanju naših ekosistemov je že lep čas prisotno v naši družbi ter je prav tako redni del pedagoških programov. A navkljub temu onesnaženje s plastiko ostaja potrebna in nujna tema obravnave. Peter Kus tako sledi svoji ustvarjalni tendenci in tudi s tokratno uprizoritvijo družbeno angažirane teme postavlja v gledališko interpretacijo.
Plastonci s pripovednim okvirjem in spremljujočimi songi naravovarstveno temo o plastičnem smetenju razpirajo na neposreden, skorajda šolski pristop. Dokumentarizem v obliki zgodbe plastike se razpira skozi songe, kjer npr. izvemo zgodovino plastike; kako je bila v zadnjem desetletju 19. stoletja obravnavana kot inovativen izum, zdaj pa je postala največja grožnja modrega planeta. S podobnimi uvidi se razpirajo vzroki in opisi stanja, ki na trenutke barvajo situacijo črno-belo. Govorijo o sprenevedanju in nezainteresiranosti človeške populacije, ki se »na drugi strani oceana ne sprašuje o smeteh«. Izrekanje je na trenutke precej didaktično in enoznačno, tudi moralistično. Po drugi strani pa uprizoritev vključuje in neposredno predstavlja različne kompleksne vidike stvarnosti ter poizkuša problem obravnavati z več vidikov. Tako se sicer izogne enoznačnem upodabljanju, a v kombinaciji s prej omenjeno »enosmerno« linijo izjavljanja izpade precej nekoherentno. Prevladujoč didaktični ton odvzema vsebinsko in uprizoritveno prepričljivost.
V samem bistvu pa uprizoritev jasno spremljata težnja in upanje, da je svet lahko poln, lep in barvit, kar je navsezadnje pomembno vodilo, ko govorimo o grozljivem stanju našega planeta. Neposrednost razpiranja se kot v dokumentarnih filmih izogiba poetični patetiki oziroma celo poetičnemu lepšanju kritičnih tem in s tem izraža njihovo resnost ter kompleksnost. Morda pa je največji izziv uprizoritve doseganje pravega ravnovesja med obojim. Tako v smislu, kaj izreka, kot tudi, kako.