Vizualni umetnici Tina Kolenik in Samira Kentrić, ustvarjalni duet, ki se je pod imenom Eclipse uveljavil leta 1999 z instalacijo Zajtrk na travi, s katero sta zaradi kombinacije kiča na meji s pornografijo šokirali občinstvo, sta leta 2006 izvedli performans Misterij orgazma – študija, rezultate njune raziskave pa naj bi predstavili n"a predavanju - performansu, ki se je odvil na seriji diskurzivno umetniških dogodkov Zdaj je tukaj v produkciji Zavoda Maska (Tandem Eclipse, Vlasta Delimar, Alma Gačanin; Kino Šiška, 29. 9. 2023).

Umetnici naj bi za raziskavo ženskega orgazma (s čimer je mišljen orgazem cis žensk) na razpolago imeli 17 let, vendar sta se na koncu odločili, da bosta svoje izkušnje ter izsledke raje delili v obliki pogovora kot bolj demokratične oblike predavanja - performansa. K sodelovanju sta povabili še hrvaško performerko Vlasto Delimar in feministično ustvarjalko Almo Gačanin kot predstavnici raznolikih generacij iz držav bivše Jugoslavije. Občinstvo se je posedlo na črne stopnice, od koder smo zrle v scenografsko sliko v bidermajerskem slogu: preproga in fotelj, na katerem je bila gola Tina Kolenik, poslikana s človeškimi mišicami in tkivom, poleg nje je sedela Samira Kentrić, na odru je bilo tudi ogledalo, ob katerem smo zrli v Vlasto Delimar, ki je v črnem krilu lizala svetlo rožnato čokolado v obliki penisa, na odru pa je v krilu z visokimi petami sedela tudi Alma Gačanin.

Tina Kolenik je na naslonjaču z računalniškega zaslona občinstvu brala oziroma pripovedovala zgodbo o svojem prvem orgazmu, o svojih fantih in seksualnih izkušnjah, nato je govor o tem nadaljevala še Samira Kentrić in nam istočasno pojasnila, od kod sploh razlogi in zasnova za tokratno predavanje - performans. Po uvodu si je Tina Kolenik v vulvo vstavila manjši, votel dildo, na stolu je razkrečila noge, iz dilda pa so performerke vlekle lističe z izjavami oziroma s predstavami o ženskem orgazmu. Ob koncu pa se je temu dejanju pridružilo še občinstvo. Večina premislekov in izjav je temeljilo na ženskem odnosu do moških, ki so bili v njihovih zgodbah posredniki užitka. Umetnice so govorile predvsem o tem, kako so se z izkušnjami s cis moškimi naučile, kaj si želijo, tako da dandanes svoje želje prej izrazijo in so posledično v odnosih bolj emancipirane, medtem ko sta masturbacija in drgnjenje v njihovih zgodbah bolj ali manj povezana z otroško seksualnostjo. Stimulacija bradavičk, stimulacija med drgnjenjem ali pa analni seks, povezan z G točko, oralni seks, božanje, fetiši in BDSM-prakse v tem predavanju zavzamejo zelo malo ali skoraj nič prostora. Bolj kot klitorisni orgazem je bil v ospredju vaginalni orgazem, dosežen s penetracijo, kar je poudarjala tudi rožnata mlečna čokolada v obliki penisov, ki sta jo Vlasta Delimar in Alma Gačanin rezali in ponudili občinstvu.

Je emancipacija ženskega užitka res v doživljanju orgazma in štetju le tega ali pa je užitek mogoče misliti tudi brezciljno, onkraj dokončnosti, s klitorisom, ki sega globlje od vidnega. Ali je možno misliti erotiko onkraj moškega pogleda, ki nam je stoletja krojil percepcijo ženskosti?

Kostumografija in scenska postavitev nista bili zastavljeni pretirano kičasto, tako da njihovega nastopa nismo brale kot subvertiranje erotike ali kot parodiranje, nasprotno, ženske so na odru neposredno seksualizirale svoja telesa, emancipacijo pa izražale predvsem v erotiki in obvladovanju lastnega užitka. Na odru so si nazaj jemale spregledani užitek, izbrisano geografijo in zgodovino svojega spolnega organa. Seveda pa umetnici nista izjemi, nasploh se zadnje čase o vaginalnem in klitorisnem orgazmu govori vse pogosteje, v ospredje se postavlja zgodovinsko spregledano anatomijo vulve, biologijo in dimenzije užitka, ki jih proizvaja. (Pri tem je treba omeniti, da je klitoris organ, namenjen zgolj užitku, medtem ko penis ob orgazmu s semensko tekočino že predpostavlja reprodukcijo.)

Vendar pa govor o užitku ni isto kot govor o orgazmu in zdi se, da je na odru vaginalna kultura orgazmiranja kot izrazito moški diskurz zasenčila klitorisni užitek. Penetracija v performansu - predavanju zasede največ prostora, medtem ko pozablja na 20 odstotkov cis žensk, ki orgazma še niso doživele. Čeprav na odru poslušamo žensko izkušnjo, so parametri za premišljevanje o ženski seksualnosti izrazito moški, kot da bi si umetnice hotele prisvojiti diktaturo penetrativnega orgazmiranja in s tem zgolj ponoviti binarni patriarhalni vzorec merjenja moči, kjer bi na mesto penisa zdaj stopila vulva. Vprašanje, ki ga je sprožila tovrstna obravnava orgazma, je, ali je emancipacija res samo stopanje na mesto istega penetrativnega diskurza ali pa je možen tudi drugačen odpor?

Poleg tega se zahteva po orgazmiranju zdi kot diktatura užitka, navsezadnje Samira Kentrić prizna, da je polovico svojih orgazmov zaigrala. Zakaj? Ker je bil to edini način, da se izogne monotoni moški penetraciji, ali pa zato, ker obvelja splošno mnenje, da mora vsak seks voditi v nek zaključek, s to usmerjenostjo proti cilju pa vztrajamo, vse dokler ga ne dosežemo. In če ga ne, smo neuspešne, neemancipirane, premalo v stiku s svojim telesom? Ali je doseganje tovrstnega cilja res edini način, da se cis ženske validiramo kot družbeni subjekti, enakovredne in upoštevane na polju seksualnosti. Je emancipacija ženskega užitka res v doživljanju orgazma in štetju le tega ali pa je užitek mogoče misliti tudi brezciljno, onkraj dokončnosti, s klitorisom, ki sega globlje od vidnega. Ali je možno misliti erotiko onkraj moškega pogleda, ki nam je stoletja krojil percepcijo ženskosti? Misterij orgazma je tako odprl polje za premislek, ali je možno, da si izbrisa užitka ne bi polnile z že ustaljenim, a preslikanim diskurzom, temveč prečile in sestavljale drugačen jezik, ki bi govoril in segal onkraj že uveljavljenega.