Slovensko ljudsko gledališče Celje letošnjo sezono končuje tam, kjer jo je tudi pričelo: v intimnem interjerju Malega odra, kjer se je odvila prva slovenska uprizoritev besedila Alexandre Wood Dolg (prevod Tina Mahkota) v režiji Juša A. Zidarja in dramaturgiji Tatjane Doma. Težko bi sicer trdili, da ta napoved ne zavaja, saj se dramsko besedilo oziroma dramska predloga v uprizoritvenem dogodku ohranja le v bežnih okruških, na katere se asociativno nanaša avtorsko besedilo ustvarjalcev. Tema socialne nestabilnosti, ki zajeda družinsko življenje in medosebne odnose med otrokom (hčerko) in starši (mamo), se tako razširja v dokaj odprto polje družbene kritike, to pa se – vsaj zdi se – na koncu zoži predvsem v (upravičeno) uperjen prst v patriarhat, ki zaznamuje življenje ženske na različnih nivojih med seboj vedno bolj sprijetega družbenega in poklicnega življenja.

Že od začetka dogodka je razvidno, da se uprizoritev odmika ne le od besedila, temveč od samega uprizarjanja: namesto tega stavi na okleščenje in radikalno dekonstrukcijo klasičnih gledaliških sredstev, nasloni pa se na gledalčevo intimo in lastno predstavo znotraj kolektivnega gledališkega trenutka, h kateremu nas v zasebnem začetnem trenutku povabita Lučka Počkaj in Maša Grošelj. Igralki, ki v črnih opravah z ostrim formalno distanciranim nabojem (kostumografinja Tina Bonča) ob prižgani luči vstopita najprej v dvorano, nato pa na monumentalno surov izpraznjen oder (scenografija Sare Slivnik), gledalca takoj spodbudita k predstavljanju kot osnovnemu aktu predstave, ki ji prisostvujemo. Tako se začne zvijati kompleksna vijačnica od igralk vodenega predstavljanja, (osebno)izpovednega upovedovanja, kratkih gibalnih točk ter delnega (z distanco bralnega) uprizarjanja osnovnega besedila, znotraj katerega se vzpostavlja tudi dvojnost igralskega izraza. Maša Grošelj se tekstovnega materiala kljub maniri branja loteva izrazito čustveno nabito, z nenavadno, a atraktivno kombinacijo moči in ranljivosti, ki v izraznosti lika mlajše ženske pa tudi igralke osebno od gledalca pričakuje angažiranost – in jo tudi dobi. Lučka Počkaj kontrastno s hčerko in mlajšo žensko lik mame gradi skoraj parodično, z ironično distanco do besedila, hkrati pa izven besedilne predloge v hipu radikalno premenja čustvena stanja, kar je še posebej intrigantno v sklepnih prizorih. V predstavi – in skupnem predstavljanju – je zaznati močan igralski vložek, ki je vznemirljiv in pri katerem lahko gledalec kljub pogostim zabrisanim navezavam delcev na delce zaupa igralkama, da točno vesta, kaj delata na odru in zakaj.

Primerno umeščanje in opolnomočenje igralk delno kaže na funkcionalnost režijsko-dramaturškega dela znotraj uprizoritvenega besedila, ki pa je kolaž (pre)mnogih prehitro vključujočih in pogosto ne do konca izpeljanih asociativnih idej, ki ustvarja kompleksno in preveč eklektično celoto, da bi jo gledalec lahko docela ponotranjil.

Primerno umeščanje in opolnomočenje igralk delno kaže na funkcionalnost režijsko-dramaturškega dela znotraj uprizoritvenega besedila, ki pa je kolaž (pre)mnogih prehitro vključujočih in pogosto ne do konca izpeljanih asociativnih idej, ki ustvarja kompleksno, a preveč eklektično celoto, da bi jo gledalec lahko docela ponotranjil. Uprizoritev v želji razpreti čim več idej in predstavnostnih polj vodi več pripovednih, izpovednih, družbenokritičnih in improvizacijskih linij, ki se navezujejo na tekst Dolg, a se vsaka izmed teh linij prehitro izpoje – rezultat je, da bi gledalec pravzaprav še najraje spremljal na precej stranski tir postavljeno osnovno dramsko besedilo. Uprizoritev bolj ko ne tipa po grozovitih občutjih, ki jih doživljamo v okvirih finančnih bremen, socialne stiske in spolne zaznamovanosti (te dele sorazmerno smiselno podreta vabilo k predstavljanju gledalca o vodi, ki v različnih oblikah /povodenj, sneg/ uzurpira dvorano in /to/ gledališče), pri čemer pa ne posega globlje v tkivo anomalije, temveč ostane na nivoju kazanja – in zgolj predstavljanja.

Uprizoritev Dolg znotraj celjske sezone predstavlja najpogumnejši odmik od prijetne všečnosti teatra, saj se poskuša primikati k bolj angažiranemu in bolj delujočemu uprizoritvenemu dogodku; zdi pa se, da pri tem izgublja svojo ostrino v poplavi, ki ne zalije le dvorane in gledališča, temveč tudi osnovno idejo predstave. Nerazrešeno vprašanje ostaja tudi, zakaj pravzaprav uprizarjati ta tekst oziroma tisto, kar je od njega ostalo. V gledalca se v sklepnem prizoru, ki v ospredje postavlja minljivost, sicer uspešno zasidra tesnoben občutek apokalipse kot posledice vseh prej predstavljenih (in predstavljanih) družbenih deformacij, a vendarle stvari preveč ostanejo prepuščene gledalcu, premalo pa dejanju – in moči – predstavljanja predstave same.