Mrak, ki se postopoma razgrne v poltemo nekaj baterijskih svetilk. Poltemačnost, ki traja večinski del uprizoritve in variira le z nekaj dodatnimi viri svetlobe (sveče, cigarete), je prvi impulz, ki gledalca povabi in sprejema v intimno prostorsko umeščenost (oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš). Publika, postavljena lučaj od prizorišča na dvorišču improviziranega domovanja v bivalnem zabojniku brez fiksne elektrike in pitne vode iz pipe (scenograf Branko Hojnik), postopoma postaja voajersko sosedstvo iz bližnjega zabojnika ali z dvorišča in je v dramski prostor vključena tudi zvočno: naturalistični zvoki narave prostorsko poudarjajoče obdajajo dvorano Male Drame (avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič), zvočni obod pa gledalca nežno potisne v bližnje okolje karakterjev, tako poznanih iz našega vsakdana. Uprizoritveno besedilo Otroci britanske avtorice Lucy Kirkwood, ki odpira sezono SNG Drama Ljubljana, v prevodu Tine Mahkota zaznamuje svež in agilen jezik, ki ne zdrsava v izumetničenost, temveč v svoji vitalnosti poganja gost polilog treh protagonistov.

Trojica igralcev različnih karakterjev je medsebojno skrajno uigrana, njihov kolektivni izraz je skrbno dodelan, a hkrati izrazito izvedbeno naraven in sproščen, kar kljub jasno postavljeni četrti steni še vedno ustvarja toplino domačnosti in bližine.

Domačnosti botruje tudi natančna karakterizacija, ki se kaže tako v kostumografiji (Tina Pavlović) kot tudi v igralskem izrazu. Saša Pavček v vlogi Hazel v jogijski opravi s široko majico, kičastimi pajkicami in volnenimi nogavicami, ki smeti nikoli ne meče v koš, temveč jih vedno položi vanj, že ob uvodnem zvijanju plaht, ki zakrivajo prizorišče, prične plasirati svojo željo po nadzoru in brezupno tesnobo pred kakršnim koli odklonom od rutine, ki se pripeti s prihodom dolgo odsotne bivše sodelavke. Saša Pavček v svoji vlogi pokaže širok ekspresivni lok, ki sega od popolne samokontrole do postopnega krhanja zaradi izgube življenja, kot si ga trudi ohraniti, in spet nazaj v poskus obvladovanja krize, pri čemer je brezkompromisna v diapazonu čustev, ki jih podaja. Če Hazel daje vtis obstanka v ustaljenih kolesnicah časa, Rose (Silva Čušin) že s svojo športnoelegantno opravo in spremljanjem sodobnih tehnoloških čudes (kot je e-pošta, ki je preostala dva ne uporabljata) kaže umeščenost v zdajšnjo pregibnost časa in vedno opazneje postaja dipol pogosto nevrotični Hazel: ne moti je krvavi madež na majici, ki ostane na njej po začetni nesreči, sprijaznjena je s posledicami na svojem zdravju zaradi opravljanja dela v elektrarni, redko jo kaj vrže iz tira. Rose Silve Čušin je stoično pomirjena z življenjem, a hkrati še vedno ranljiva, toliko bolj v kompoziciji z Robinom Janeza Škofa, med katerima se tudi zaradi svoje kontrastnosti s Hazel kaj hitro (po več letih spet) vzpostavi privlak. Robin v svoji pragmatični ruralni opravi in bos pod gumijastimi škornji daje vtis nezapletene sproščenosti, a sčasoma tudi želje po odmikanju od kakršnih koli konfliktov, ki ob zakrčeni sopotnici Hazel ne vodijo v nikakršno razrešitev; pot do njegovega samospoznanja in sprejemanja »pravih odločitev« Škof interpretira s toplino in neodtujljivim humorjem. Trojica igralcev različnih karakterjev je medsebojno skrajno uigrana, njihov kolektivni izraz je skrbno dodelan, a hkrati izrazito izvedbeno naraven in sproščen, kar kljub jasno postavljeni četrti steni še vedno ustvarja toplino domačnosti in bližine.

Vzrok za srečanje protagonistov po več kot tridesetih letih se razkrije sorazmerno pozno: jedrni (in jedrski) konflikt z medgeneracijsko tematiko ves čas dogajanja prekrivajo s tem močno zvezani individualni eksistencialni konflikti, vpisani v postapokaliptični čas po naravni katastrofi, ki ga lahko preslikamo tudi v sedanje postkovidno in podnebnokrizno okolje. Glavni zasuk o višjih vrednotah, prevzemanju odgovornosti in zrelem žrtvovanju za mlajše generacije spremlja kopica manjših, a ne nepomembnih konfliktov in dialogov, ki kažejo na bogato polpreteklo zgodovino treh ostarelih posameznikov, ki svojih medsebojnih trenj nikoli niso dokončno razrešili. Turbulenten preplet soočenja in eskapizma s starimi bolečinami in neuslišanimi željami je odrsko organiziran dokaj komorno in z jedrnatimi mizanscenskimi premiki (najradikalnejši so izhodi v ozadje po pesku, ki zopet sproža močne zvočne slike), a s premišljenim doziranjem tako izrazitih kot prikritih čustvenih ploskev, ki vse do (skorajda biblično poplavljenega) konca poganjajo smiselno zaokroženo uprizoritev z jasno miselno namembnostjo v režiji Nine Šorak in dramaturgiji Blaža Lukana.

Buren finale uprizoritve s sprejemanjem ne le odgovornosti in plemenitih odločitev, temveč tudi toka življenja in človeške pozicije v njem kljub jasni umeščenosti likov v določeno generacijo nagovarja občega posameznika. Od likov kakih petintrideset let mlajši gledalki se namreč med gledanjem prikrade nenavaden občutek, da ne gleda predstave o generaciji staršev ali starih staršev, ki poskuša popravljati svet za njeno generacijo, temveč o svoji generaciji čez petintrideset let, ki bo poskušala popravljati ali pa se ogibati popravljanju napak za svoje ali tuje potomce. Kakšne odgovornosti bomo sprejemali takrat in kakšne sprejemamo zdaj? V duhu tega vprašanja kot najbolj simbolno dejanje zareže Hazel s svojo jogijsko prakso, s katero postavlja rutino, predvsem pa poskus bega pred lastno minljivostjo, na piedestal prioritet – tudi pred moža. Glede na čustveni tempo predstave impresivno dolgo vajo jogijske stranske deske (ang. side plank) Saše Pavček lahko beremo ravno kot dvojnost sprejemanja odločitev in njihovih posledic: mučno, a hkrati vedno znova v poskusu pomiritve s samim seboj.