Tretji del Spolne vzgoje II, ki se ukvarja s spolnostjo žensk in spolno nekonformnih identitet ter raziskuje patriarhalne vzorce, vtkane v naša partnerska in intimna razmerja, se v delu Zmožnost osredotoča na seksualnost žensk s hendikepom. Misel, ki jo v začetnem delu lahko slišimo po zvočnikih, zareže globoko: telo ženske s hendikepom ni več niti objekt poželenja, temveč postane objekt čudenja, zanimanja, morda celo zgražanja. Dojemati njeno telo kot privlačno se na prvi pogled zdi nemogoče in le redko kdo se vpraša, kakšno je spolno življenje teh oseb.
Format tretjega dela predavanj - performansov sledi nekaterim zakonitostim dokumentarnega gledališča. Zmožnost je nastala na podlagi raziskovanja in nabora resničnih zgodb oziroma izkušenj posameznic s hendikepom ter na podlagi pogovora s strokovnjaki in strokovnjakinjami na tem področju. Preplet strokovne terminologije in prvoosebnih izkušenj nagovarja občinstvo tako na čutni kot izobraževalni ravni, s tem pa omogoča, da se nas tematika celostno dotakne. Formalno spominja na prvi del tega dela v nastajanju in raziskovanje vpenja v celoto Spolne vzgoje II.
Na odru Nove pošte nas pričakajo grafoskopi, postavljeni na majhne zaplate maha, kar nam v spomin prikliče prejšnja dela Spolne vzgoje II, kjer je Nika Rozman s prosojnicami na grafoskopu projicirala vulve, ob sprehodu po dvorani pa smo lahko obšli tudi mah in bele rjuhe. Ti scenografski motivi delujejo kot estetska rdeča nit vseh predavanj - performansov, ki jih ustvarja režiserka Tjaša Črnigoj z likovno podobo Tijane Todorović in scenografijo Barbare Kapelj. Na odru tokrat performira Lina Akif, ki zgodbo odpre z osebno izkušnjo. Občinstvu pokaže slike iz otroštva, na katerih je preoblečena v maškare in praznuje rojstni dan skupaj z nekaterimi hendikepiranimi otroki. Akif pojasni, da teh oseb na sliki kasneje ni nikoli več videla, in nas s tem komentarjem opomni, kako radikalno ločeni so naši in njihovi svetovi. Predstava izgrajuje most med prepadlima svetovoma, rezultatoma sistemske segregacije.
Hendikepirano telo žensk, ki je na podlagi svojega obličja dvojno segregirano in zatirano, svoj glas in prisotnost dobi prav s prihodom na oder Nove pošte in tako uspešno vzgaja občinstvo v ljudi, ki bodo po koncu predstave veliko pozornejši na marginalno pozicijo teh oseb v vsakdanjem življenju.
Okvirna pripoved temelji na zgodbah štirih žensk, ki živijo s hendikepom, zvočne posnetke izpovedi teh resničnih oseb pa spremljajo grafične podobe, ki jih Lina Akif menjuje na grafoskopu. Z nami svoje izkušnje delijo osebe, ki se ne izrišejo več v svoji pomanjkljivosti in ki jih postopoma ne dojemamo več kot osebe z nekim mankom, temveč kot celote, saj se njihov manko navsezadnje vedno izraža v razmerju do našega dojemanja normativne celosti in »normalnosti«. Z opisovanjem lastnih občutij do telesa, odnosa do spolnosti, preferenc, fantazij in užitka se meja zabrisuje, saj se prav prek njihovih zgodb občinstvo z njimi poveže, spolnost pa postane skupno polje izkušenj.
Z intimno atmosfero, ki jo ustvarja tudi glasba Tee Vidmar, se sicer težke in travmatične izkušnje žensk posolijo s kančkom humorja, sproščenosti in iskrivosti. Njihove zvočne posnetke v tretjeosebni pripovedi povezuje Lina Akif, ki prav tako k besedilu pristopa z lahkotnostjo in nasmehom ter tako razbremeni morebitno nelagodje ob temi, ki se ji posvečamo. Zadnji del predavanja - performansa se iz izkušenjskega preseli v strokovni diskurz. Ta izobraževalni del nas opozori, da v Sloveniji pravzaprav nimamo društva ali strokovnega zavoda, ki bi se posvečal spolnosti hendikepiranih, saj je to dvojni tabu: seksualnost in nenormativnost hendikepiranih teles.
Hendikepirano telo žensk, ki je na podlagi svojega obličja dvojno segregirano in zatirano, svoj glas in prisotnost dobi prav s prihodom na oder Nove pošte in tako uspešno vzgaja občinstvo v ljudi, ki bodo po koncu predstave veliko pozornejši na marginalno pozicijo teh oseb v vsakdanjem življenju. Istočasno je predavanje - performans opomin na to, da se patriarhalne strukture, ki so pogled na žensko telo objektificirale, še globlje zarežejo tam, kjer so ženske segregirane tudi v drugih družbenih kontekstih. Tjaša Črnigoj s tretjim delom Spolne vzgoje II tako vstopa v presečni feminizem, ki zatirane ženske in spolno nekonformne identitete obravnava še skozi prizme, ki niso osredotočene zgolj na spolno identiteto, temveč jih dojema na presečišču drugih izkušenj in socialnih kontekstov, iz katerih izvirajo.