Kaj pokazati novega in ne le, zakaj, temveč tudi kako sploh še uprizarjati tako neskončno univerzalen, a hkrati tudi tako neznansko oguljen ter tisočkrat predelan in prevprašan tekst, kot je Molièrov Tartuffe? Kakšni so danes liki, ki omogočajo pojav(nost) naslovnega brezsramnega tercijalca in kako nas danes naslavlja ta lažna poklicanost od boga, ki v svojih buhtečih besedah skriva skoraj šokantno puhlost? Kakšni sta navsezadnje ta zveneča božja volja in tako opevana pomenljiva namenskost vsega, kar se nam v življenju zgodi (saj se namreč vse zgodi z razlogom)? Da svetohlinski Tartuffe pride v Orgonov dom z razlogom in po božji volji, je namreč jasno od prvega trenutka sveže predstave Drame SNG Maribor – prek vznesenega ekspozeja Orgonove matere, gospe Pernelle (Mateja Pucko), ki s slavo Tartuffovi sterilnosti duše in samostojnim vstajanjem iz invalidskega vozička (saj je božji čudež vsakdanji pojav v hiši) uprizoritev začne na visoko eksplozivnem nivoju energije, se v jedrnati razgrnitvi preostalih članov gospodinjstva bliskovito pokažeta razrit karakter in patološka dinamika družinske celice, s tem pa tudi uprizoritveni razmislek in model režiserja Diega de Bree.

Uprizoritev inventivnost išče v stiliziranih, skoraj deformiranih likih, bolj ali manj odetih v sodobnejšo elegantno garderobo premožnejšega sloja (kostumograf Blagoj Micevski) in ujetih v božji kalup zaradi slepe zaverovanosti glave družine v pobožnega prišleka. Režijskokonceptualno karikiranje blago, a kontinuirano trpeče prve dame hiše Elmire (Ana Urbanc je še dodatno podčrtana z obleko v maniri mulete) ter anemično otrple Marijane (Julija Klavžar v beli obleki s simpatičnimi puhastimi dodatki) bi lahko z nekaj umetniške svobode morda razumeli kot prikaz totalne podrejenosti ženske iz nekega drugega časa, iz katerega izhaja tudi njen pasivni duh, v osnovi pa se zdi ta koncept plastičnosti in objektivizacije žensk(ih likov) preživet in našemu času – ter gledališču – pravzaprav neprimeren. Več življenja in dobrodošle večplastnosti kljub kontekstu utišanosti ženske uspe svojemu liku vdihniti Minca Lorenci: njena služabnica Dorina tako kljub služinčadski brezpomembnosti obstaja kot živahen, polnokrven akter upora proti svetohlinskemu antagonistu – in še posebej proti napovedani poroki z Marijano. Disfunkcionalno krajino dopolnjujeta še jecljajoči Damis Žana Koprivnika, ki verjetno predstavlja del družbe, ki mnogo besediči, a nič ne udejanji, ter Kleant Blaža Dolenca, ki s precej živce parajočim, a občudujočim vztrajanjem v monolitni, pasivni izreki navsezadnje ustvari čudaško intriganten lik Orgonovega svaka; dokaj informativne narave ostaja mimobežni lik Valerja (Gorazd Žilavec), ki je dramaturško in režijsko najmanj osmišljen pojav na odru. Ko se v dogajanje vkomponira še dokaj neoprijemljivi Orgon (Kristijan Ostanek), pri katerem razen neotipljive slepe zaverovanosti ni razbrati izvora njegove vere in vzvodov njegovih dejanj, promet na odru v celoti daje vtis, da bi bilo uprizoritveno besedilo dobro še nekoliko (bolj) dramaturško prečesati in posledično bolj osmisliti kratke, skoraj filmične pojavnosti likov na sorazmerno praznem odru (scenograf Diego de Brea). Ta s svojo eklektičnostjo z nekaj mikrofoni, gugalnim konjičkom na pogon  (na katerem povečini jezdijo ženski liki), z mizo, kadjo (ki, kot se pozneje izkaže, služi za mesto pogrezanja v lastno žalostno usodo) in ogledalom, ki nastavlja podobo ne le likom, temveč tudi publiki, daje vtis izpraznjenosti in morda simbolno tudi naključnosti generiranja novih idej, ki bi doprinesle k Tartuffovi koristi in s tem k blagostanju celotne hiše.

Čeprav radi kažemo s prstom na tistega, ki se okorišča, pa je nastavek inventivnosti najnovejšega Tartuffa v tem, da vsaj nekoliko okrca tudi tiste, ki brezglavo sledijo praznim floskulam in so zanje pripravljeni da(rova)ti ne le materialne dobrine, temveč tudi dušni mir.

Režiser je tudi avtor izbora glasbe, ki služi kot element montaže prizorov, popkulturne reference, umeščene nekje med melodramskim in prismuknjenim, pa dodatno slikajo mentalni svet gospodinjske celice: ni povsem jasno, zakaj igralke in igralci pojejo že s petjem posneto pesem ter posledično vsak po svojem občutku podvajajo glas (nekateri le odpirajo usta, drugi pojejo na ves glas, tretji plujejo med tema možnostma), vendar péta glasba skupaj z nesorazmerno jakostjo – pri kateri gre morda za konceptualno odločitev prikaza razburkanosti notranjega sveta in do kraja prignanih čustev – daje vtis tujka v celoti predstave. Ko se v vsej tej čudaški krajini pojavi zloglasni Tartuffe v lepo ukrojeni obleki, s snežno belim (in zelo premičnim) kolarjem ter z (anti)kerubinastim slugo (zaseda ga Nejc Ropret), se skorajda zdi, da je res on tisti odrešenik, ki smo ga čakali: Vladimir Vlaškalić se v svoji igralski interpretaciji ogiba plakativnosti hinavskega, licemerskega in potuhnjenega in namesto tega izraz išče v mirni stabilnosti, privzdignjenem čudenju nad okolico in v igralskem realizmu, ki vodi v učinkovit kontrast med njim in družino ter ga s tem res dela izbranega, saj prikaže najkompleksnejšo igralsko interpretacijo uprizoritve.

Konec agonije, v kateri družini grozijo ne le neželena poroka in prešuštvo, temveč še deložacija, v tokratni interpretaciji konča kralj, ki ne mara hinavcev (na tej točki nastopi še Matevž Biber v drobni vlogi uradnika Loyala); tako mimobežno, kot se usoda družine tragično zaplete, se tudi mimobežno odplete, grešni kozel Tartuffe pa se epsko parsifalovsko pogrezne v kad – pekel. Orgonov svet se utiri nazaj na stare poti, Marijana se bo verjetno poročila z Valerjem, družina se bo pobotala, v pozabo bo utonila celo Elmirina spletkarska in zanjo skrajno ponižujoča manipulacija s Tartuffom, vendarle pa na koncu v zraku ostane nenavaden dvom o tem, ali je bila v brezno res poslana prava oseba. Je v našem času egocentristične odgovornosti za lastno usodo in snovanja sveta (zgolj) zase res kriv tisti, ki brez ugovora prejema, ali pa je morda krivda pri tistem, ki nekontrolirano daje, slepo verjame in ob tem predvsem ne razmišlja kaj dosti? Čeprav radi kažemo s prstom na tistega, ki se okorišča, pa je nastavek inventivnosti najnovejšega Tartuffa v tem, da vsaj nekoliko okrca tudi tiste, ki brezglavo sledijo praznim floskulam in so zanje pripravljeni da(rova)ti ne le materialne dobrine, temveč tudi dušni mir. Licemerstvo danes omogočajo tisti, ki se ne zmorejo upreti floskulam in ne izbrskajo razuma v trenutkih, ko jih napadejo puhlice od boga poslanih. Radi verjamemo, da karma na koncu kaznuje negativce, vendar madež ostane tudi na tistih, ki so zavzeto verjeli in verovali – če sploh kdaj spregledajo zgrešenost svojih idealov.