Ob refleksiji letošnje edicije festivala Front@se malodane ne moremo izogniti geografski in generacijski posebnosti festivala, ne le zaradi njenega izstopanja iz sodobnoplesne festivalske krajine, temveč tudi zaradi njene premišljene prepletenosti s kuratorsko politiko in izvedbo festivala. Front@ je eden izmed redkih festivalov sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki svojega domicila nima v Ljubljani, kjer se nahaja tudi večina stalne publike sodobnih umetnostnih zvrsti, temveč v Murski Soboti, dve uri vožnje od prestolnice. Ob ustanovitvi festivala leta 2006 je geografska marginalnost že pokazala svoje zobe, tako z mankom ustreznih uprizoritvenih prostorov kot z nevajenostjo lokalnega občinstva na predstavljene umetniške zvrsti. Umetniški vodja festivala Matjaž Farič si je, zavedajoč naštetega, leta vztrajno prizadeval za infrastrukturne izboljšave in razvoj občinstva. V okviru EPK 2012 je bila soboška modernistična kinodvorana arhitekta Franca Novaka prenovljena v večnamensko prizorišče Gledališče Park, ki od takrat funkcionira kot glavni oder festivala Front@ in ponuja možnost gostovanja izvedbeno kompleksnejših predstav. Kljub temu pa se veliko predstav odvije tudi na Odprtem odru na koncu Trubarjevega drevoreda, ki kot intervencija v javni prostor na festivalsko dogajanje opozori tudi naključne mimoidoče. Medtem ko je Front@ v preteklosti nudila tudi delavniški program – od leta 2010 (v sodelovanju z JSKD) za začetnice_ke, nadaljevalke_ce in profesionalke_ce, leta 2015 pa tudi za matere z dojenčki ter delavnico »Gibalnica za seniorje«– se je letos izobraževalni program odvil zgolj v obliki pogovorov z ustvarjalkami_ci (pod vodstvom Andreje Kopač). Tovrstni pogovori lahko nevešči publiki namreč ponudijo uvid v ustvarjalne procese in prostor za vprašanja ter odprto debato o videnem.

Tako kot zadnja edicija CoFestivala pa je ogled Fronte učinkoval ne z intelektualiziranjem gledanja, temveč z uglašenostjo gledalk_cev in plesalk_cev z gibanjem teles na odru. Medtem ko je program CoFestivala odslikaval raziskovalni potencial teme lanskoletne edicije: raziskovanje giba (movement research), ki je skladno z izsledki postmodernih koreografinj_ov povabil predstave, oblikovane predvsem (vendar ne izključno) za plesalke_ce same, pa je v programu Fronte zaslediti tudi osredotočenost na gledišče publike. V večini predstav (z izjemo predstavitve plesnih miniatur Opus1 in predstave Krotilka stolov, kjer je hkrati na odru zgolj eno plesno telo) je gledalka_ec lahko uvidel_a subtilne podobnosti med uprizoritvami, ki pritičejo virtuoznim plesnim telesom, ki se gibljejo s tankočutno osredotočenostjo na odrska sotelesa ter kompozicijo z gledišča občinstva. V uvodni predstavi Narejeno iz prostora španskega ansambla GN|MC omenjeno pride najbolj do izraza. Nad odrom Gledališča Park je v zlati spirali napet zastor, ki odseva tudi smer gibanja plesalk_cev. Po uvodnih prizorih samostojnega teka se odrska slika razveja v temporalno zamrznjene kompozicije, pri katerih sodeluje celotna plesna zasedba. V njihovem gibanju, ki ga usmerja težnost iztegnjene okončine ali nagnjenega torza, se zazna čutna prostorska orientacija, ki poskrbi, da se telesa tudi v izredno hitrem teku in zapletenih medtelesnih konfiguracijah nikoli ne zaletijo drugo v drugo. Predstava Lov-sreče-lov-sreče-lov (Jernej Bizjak) prav tako ujame ravnovesje med koreografiranimi kompozicijami ter raziskovanjem giba, ki ga določa uporaba napihljivega trampolina, po katerem skačejo plesalke_ci. Raziskovanje giba usmerjajo tudi specifični gibalni ukazi, kakršen je starostno tresenje Lingaling (Tina Janežič) v predstavi Krotilka stolov, ali pa zatikajoče se sekvence plesalk_cev kolektiva Liquid loft, ki se premikajo zgolj, če slišijo glasbeno podlago, v predstavi Prosto-stoječi. 

V preteklosti se je Fronti očitala nejasna kuratorska logika, ki naj bi festivalu onkraj geografske in generacijske specifike nadela premedlo identiteto. Po naglem preletu festivalskega programa letošnje edicije bi očitek nemara lahko ponovili, če pa smo se imeli festivala priložnost udeležiti (v njegovi celoti), pa lahko zaznamo njegovo prikrito logiko, ki jo je mogoče razbrati predvsem na intuitivno-telesni ravni. Kratko malo vseh osem predstav je na svoj način spadalo v program, bodisi zaradi gibalnega raziskovanja in/ali osredotočenosti na slikovito odrsko kompozicijo bodisi zaradi stremljenja po decentralizaciji.

Kljub potezam, ki so povezovale predstave letošnjega festivalskega programa, pa gre priznati tudi njegovo veliko raznolikost tako v prizoriščih in načinih izvedbe kot tudi žanrih. Tiste bolj sproščene narave, kot sta bili Krotilka stolov (solo vodvilska kombinacija klovnovstva, cirkusa, baleta, pantomime, kabareta, burleske in groteske) in Lov-sreče-lov-sreče-lov (participativna intervencija v javni prostor), so se odvile pod odprtim nebom, v objemu idile mestnega parka, tiste kompleksnejše v izvedbi in vsebini pa v Gledališču Park. Med slednjimi gre omeniti predvsem predstavo Modro črnilo (Enya Belak), kombinacijo posnetka plesne predstave, ki si jo občinstvo ogleda s pomočjo tehnologije virtualne resničnosti, ter žive izvedbe zadnjega poglavja plesne predstave. Zaradi slabe premišljenosti gledalske izkušnje prvega dela predstave (VR-očala in posnetek s tehnologijo Oder360) je bila uprizoritev najšibkejši del letošnjega festivala, saj je občinstvu ponudila zgolj vtis potenciala prepleta različnih izvedbenih tehnik. Edina predstava, ki je šepala konceptualno, pa je bila hkrati tudi najambicioznejša v izvedbenem smislu. Fusion reactor Žigana Krajnčana je ubrala koncertno dramaturgijo, kjer prizore med sabo loči menjava izvajanih komadov (glasbo v živo izvajajo trije instrumentalisti, tri spremljevalne vokalistke in solist Krajnčan), na katere pleše skupina plesalk_cev iz Urbane scene, med katere pa nenehno posega Krajnčan. Predstavi spodleti predvsem zaradi nepremišljene apropriacije urbanih žanrov za sodobnoplesni oder.

V preteklosti se je Fronti očitala nejasna kuratorska logika, ki naj bi festivalu onkraj geografske in generacijske specifike nadela premedlo identiteto. Po naglem preletu festivalskega programa letošnje edicije bi očitek nemara lahko ponovili, a če smo se imeli festivala priložnost udeležiti (v njegovi celoti), pa lahko zaznamo njegovo prikrito logiko, ki jo je mogoče razbrati predvsem na intuitivno-telesni ravni. Kratko malo vseh osem predstav je na svoj način spadalo v program, bodisi zaradi gibalnega raziskovanja in/ali osredotočenosti na slikovito odrsko kompozicijo bodisi zaradi stremljenja po decentralizaciji. Ob uvodnem nagovoru umetniškega vodje festivala se je Fariču na odru pridružil tudi predstavnik Ministrstva za kulturo Marko Sraka, ki je v nagovoru izpostavil pomembnost decentralizacije tako na geografski kot institucionalni ravni. Nazadnje omenjeni s festivalskega vidika predstavlja tudi skupnost, ki v času trajanja festivala vznikne na njegovih prizoriščih, posebej tista, ki ne pride zgolj na eno predstavo, ampak vztraja ves čas in se udeleži tudi spremljevalnega programa (letos zgolj glasbeno obarvan). Predvsem pa se bo nabito polna dvorana Gledališča Park nagovora svetovalca ministrice za kulturo spominjala zaradi njegovih nepričakovanih obljub o izboljšanju infrastrukturnih razmer za sodobni ples v Sloveniji, med drugim tudi s ponovno obravnavo predloga o ustanovitvi Centra za sodobne plesne umetnosti.