Kaja Novosel, 24. 10. 2023

O ugovoru vesti

Tomislav Zajec: Franz. Mestno gledališče Ptuj, premiera 18. 10. 2023. Datum ogleda ponovitve 19. 10. 2023.
:
:

Foto: Arhiv MGP

Avstrijski kmet iz ruralnega pronacističnega okolja se upre in ne želi sodelovati v vojnih udejstvovanjih Wehrmachta. Zdi se neverjetno, pa vendar gre za resnično zgodbo Franza Jägerstätterja, ki jo je v svojem monodramskem besedilu izpisal hrvaški dramatik Tomislav Zajec. Gesta ugovora vesti postane glavno uprizoritveno dejanje, za katero nam je že na samem začetku jasno, kam vodi, pa vendar je pot do tragičnega konca še polna dilem, muk in (samo)obtoževanj, kot sugerira nova premiera Franza na odru Mestnega gledališča Ptuj. Tudi ptujski teater se s tem pridružuje trendu uprizarjanja besedil in materiala z vojno tematiko, kar se zdi v okviru brezkončne vojne med Ukrajino in Rusijo logična in na nek način aktivistična gesta, ob snovanju repertoarja pa verjetno nihče ni pričakoval, kako zelo pomenljiva bodo prevpraševanja o nesmislu vojne v kontekstu vojne norije (in human/itarn/e katastrofe) v Gazi in Izraelu.

Začne se torej z zavezanimi očmi in igro: oče lovi svoje tri hčere v brezskrbnem domačnem okolju, medtem ko v taistem vaškem okolju počasi, a odločna vznika nacizem s svojo mašinerijo ločevanja in (raz)vrednotenja ljudi. Borut Veselko nas v eni uri popelje skozi protagonistovo življenjsko zgodbo in burno notranje dogajanje – kljub intenzivnim čustvenim premenam in gostim časovnim preskokom igralec predstavo vodi z natančnostjo, ki kaže na dobro poznavanje materiala in na poglobitev v dramaturški lok karakterja (Veselko je tudi prevajalec besedila). Posebej zanimivi so uprizoritveni bloki, kjer se protagonist odmika od samega sebe in se nagovarja v drugi osebi (»Vidim te«), pri čemer je izreka protagonista v stiski logična in na nek način celo ganljivo nostalgična, manj izkoriščena pa je v režijskem smislu (režiser Peter Srpčič). V uprizoritveni krajini monodrame bi si sicer nasploh želeli videti manj sramežljiv režijski pristop in drznejše odločitve, za katere se zdi, da klonijo pod pezo protagonistovih besed in dejanj. V statičnosti uprizoritve tako manj učinkovito delujeta tudi skromna posega v avditorij s krajšim sprehodom in kratkim nagovorom občinstvu, ki v tem prizoru tako prevzema vlogo množice. V hiperizčiščenem prostoru z dvema podijema in premično steno, namenjeno videoprojekciji (reprodukcija in montaža videa Danijel Vogrinec), je sicer najbolj potencialno intrigantna lestev v ozadju, ki kot znak zaživi šele na koncu predstave kot pomenljiv simbol stopanja k bogu prek morale, do takrat pa ostane neizkoriščen in preostanku prostora tuj scenski element.

Odrska interpretacija Franza predvsem zaradi vložka Boruta Veselka zadiha kot pripoved o močnem možaku, ki si ni pustil vzeti morale in s tem vere – ne za ceno odtujitve od družine in domačega okolja in navsezadnje niti za ceno tragičnega konca.

Bistvene in najbolj dinamične zasuke vodi igralčev gib: prej omenjena igra slepe miši postane refren med postopnim, a neizbežnim Franzevim vrtinčenjem med globokimi, religijsko zaznamovanimi vrednotami z zapovedjo o neškodovanju drugemu ter med zahtevami okolice, ki v en glas povzdiguje koncept vstaje večvrednega naroda. Lovljenje s prevezanimi očmi se spreminja v zvezanost duha in telesa, ki ga čaka likvidacija, slepe miši pa bolj kot nedolžna otroška igra postanejo etiketa zaslepljenosti, ki jo v želji po enotnosti prepričanja generira čreda in njen zgrešeni nagon. Najmarkantnejša podoba predstave je zasliševanje in trpinčenje ugovarjajočega Franza s čisto vestjo, ki v samoti enega uprizarjajočega postane kompleksna gibalna stvaritev (svetovalec za gib Gregor Luštek). Pri tej kompoziciji vznika nenavadna misel, da imamo ljudje največ domišljije in raznovrstnih idej prav pri nasilju – kar pa postane zgolj še eno trpko spoznanje še ene uprizoritve o ljudeh vojne, ki obstajajo tudi danes le nekaj tisoč kilometrov od nas.

Odrska interpretacija Franza predvsem zaradi vložka Boruta Veselka zadiha kot pripoved o močnem možaku, ki si ni pustil vzeti morale in s tem vere – ne za ceno odtujitve od družine in domačega okolja in navsezadnje niti za ceno tragičnega konca. Zaključena celota protagonistova idealistična dejanja ustrezno podlaga s črvi dvoma, ki vrtajo v njegovo (pod)zavest, in se tako izmakne plakativnosti herojskih dejanj, ki nikoli niso ravna pot do zveličanja, temveč mučen uporniški pohod z bremenom, s katerim je težek prav vsak korak.

Tomislav Zajec, Franz Jägerstätter, Danijel Vogrinec, Peter Srpčič, Gregor Luštek, Borut Veselko

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 5. 2. 2024
Srhljiva aktualnost femicida
Kaja Novosel, 23. 1. 2024
Hlad odsotnosti
Kaja Novosel, 4. 1. 2024
Brezizhodnost končevanja