Samo Oleami, 14. 5. 2024

O trpljenju in lepoti

Patricija Crnkovič, Tjaša Bucik: O Nas. Adrian Film, Španski borci, datum ogleda 11. 4. 2024.
:
:
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič

Ko izraziti snopi tople halogenske luči prodrejo v temo in iz višav osvetlijo del odra, se pred nami pojavi podoba ženske, ki prečka oder, medtem ko druga ženska po vseh štirih hodi ob njej v podrejeni poziciji, starejša performerka pa medtem poje. S tem se začrtajo osnovne koordinate predstave O nas plesalk in koreografinj Patricije Crnkovič in Tjaše Bucik, ki jih potrdijo naslednji prizori. Gre namreč za plesno gledališče, v katerem vse nastopajoče uprizarjajo takšne in drugačne podobe žensk, ki so druga z drugo in same s sabo vpletene v odnose podrejanja, nadvlade in potlačevanja notranjih želja. Monumentalna postavitev lučnih snopov, enostavni svetli kostumi in atmosferska glasba (ta se ne brani impresivnih bobnov ali bližine cerkvene glasbe) nam začrtajo koordinate mitskega ali arhetipskega sveta, ki ga podpre tudi zasedba: avtorici-plesalki mlajše generacije imata v predstavi izrazito centralno vlogo, podpira pa ju zbor štirih soplesalk različnih starosti, ki demonstrirajo še preostala življenjska obdobja ženske: otrok, najstnica, ženska srednjih let in starejša ženska (Ema Skaza, Alenka Dereani, Romana Humar, Enja Mladenović). V odrskih slikah vidimo boje z notranjimi impulzi in potlačitvami, ki se kažejo v ponavljajočem se krčevitem padanju plesalke v roke druge. Gledamo boj plesalke s podobo v ogledalu, iztegnjene jezike, roke, ki dvignejo krilo in razkrijejo rdeče spodnjice. Zremo v (kot je zapisano v spremnem besedilu) »prostor, ki odraža fantazije, obžalovanja in družbene pritiske, ki sooblikujejo žensko psiho«.

Tematika notranjih vzgibov in potlačitev ter zmes gledaliških in plesnih pristopov hitro spomnita na Tanzteater Pine Bausch, a so opazne tudi razlike. Pri Bausch sta plesni in gledališki del zelo spojena drug z drugim, saj njen gibalni pristop izhaja iz izraznega plesa in je blizu vsakodnevnim gestam, izvedenim z določeno poetiko in repeticijami, skupni učinek česar je most do nezavednega sveta potlačenih impulzov in drugih kolektivnih vzorcev. Crnkovič in Bucik nasproti temu uporabljata izrazito moderno oziroma sodobno plesno tehniko, ki pa temelji na virtuoznosti in naj bi s svojo popolno izjemno kontrolirano izvedbo očarala publiko, del tega učinka pa je tudi namerna ločenost od vsakodnevnega giba. Temu plesnemu izrazu je dodana izrazita čustvena ekspresivnost, blizu principom na podoživljanju temelječe gledališke igre, le da je to tokrat kanalizirano v izraze gest in obraza.

Ko liki na odru trpijo in izražajo notranje travme, je njihova prezentacija izrazito kontrolirana in ustrezajoča klišejskim koordinatam »lepega«. Tudi v največji stiski so gibi naštudirane gibalne sekvence perfektno tehnično izvedeni, mejkap ostane brezmadežen in videz lika primeren za naslovnice ženskih revij. Ni vrzeli, kjer bi nezavedno lahko privrelo na plan in na telesu pokazalo realni učinek zunanjih in ponotranjenih družbenih pritiskov. Ni vrzeli, kjer bi telo bilo zgolj telo in pokazalo posledice podjarmljenja. Ni vrzeli, kjer bi videli osebo kot osebo in v njej prepoznali svoje lastne travme ali frustracije. Namesto tega je performiranje kljub občasni ekstremni čustveni izraznosti ter pogostim sunkovitim in tudi krčevitim gibom usmerjeno proti publiki ter oblikuje skoraj nepredirno četrto steno. Izjemoma je le med hitrimi impulzivnimi obrati, padci in pobiranji Crnkovič tu in tam opaziti momente, kjer se njeno telo v hitrem gibanju za trenutek izmakne racionalni kontroli, a se to zgodi preredko, da bi vplivalo na splošni učinek predstave. 

Monumentalna postavitev lučnih snopov, enostavni svetli kostumi in atmosferska glasba (ta se ne brani impresivnih bobnov ali bližine cerkvene glasbe) nam začrtajo koordinate mitskega ali arhetipskega sveta, ki ga podpre tudi zasedba: avtorici-plesalki mlajše generacije imata v predstavi izrazito centralno vlogo, podpira pa ju zbor štirih soplesalk različnih starosti, ki demonstrirajo še preostala življenjska obdobja ženske: otrok, najstnica, ženska srednjih let in starejša ženska.

Predstava O nas je namreč na nekaterih nivojih hierarhično organizirana; telesnost je podrejena po eni strani čustveni ekspresiji subjekta in po drugi strani kodu tehnično izvedenega giba. Oba ta performativna pristopa prispevata k atmosferski podobi kot osnovnemu gradniku predstave, ki jo podpirata še monumentalna glasba ter luč. Druga hierarhija je opazna v plesni zasedbi, kjer imata avtorici predstave očitno glavni vlogi (s solo prizori), v katerih lahko briljirata, medtem ko so preostale plesalke postavljene v vlogo spremstva. Tretja hierarhija je že opisani odnos med odrom in publiko. Namesto odpiranja prostorov – med performerkami samimi ali med telesom in njegovo podobo – v katere bi gledalke in gledalci lahko vstopali in sami razbirali teme žensk, vpetih v mreže moči in nadvlade, so te vsebine enosmerno projicirane v nas. Težava izbranih metod preformiranja in uprizarjanja je, da nasprotujejo tematiki, ki jo ustvarjalni duo želi obravnavati. Vidimo telesa, ki se trudijo pri svoji dresuri pokazati učinke družbene dominacije, ne da bi dekonstruirala dotično dresuro, ki je ena od družbenih dominacij nad plesnim telesom. Podobno lahko rečemo za željo po presunitvi z virtuoznostjo ali za težnjo k »lepi« podobi – vse to so režimi dominacije in preskripcije, kakšna naj bo podoba ženske oziroma ženskega plesnega telesa. 

Po drugi strani pa lahko vrline predstave najdemo predvsem v njenem raznolikem in kreativnem naboru številnih odrskih podob. Prednjači domiselna uporaba premičnega ogledala v kombinaciji z izstopajočim lučnim oblikovanjem (Hotimir Knifić), ki dosledno uporablja zgolj halogenske snope posameznih reflektorjev. Tako se, denimo, en prizor zgodi v zaodrju in ga opazimo zgolj v ogledalu. Drugje se luč iz ozadja odbije od ogledala, obrnjenega stran od nas, tako da pravokotnik osvetli zadnjo steno, v njem pa vidimo igriv prizor, ki ga izvedejo noge vseh šestih plesalk, ki ležijo na tleh. V svojih estetskih okvirjih nam uprizoritev ponudi mnogo kreativnih in posrečenih momentov. Omeniti velja, da je predstava nastala v programu »Mladi avtor«, ki ga vodi koproducent predstave, Zavod En-Knap, katerega predstave pogosto posežejo po pristopu virtuozne izvedbe, ki naj bi jo publika občudovala (med drugim tudi v lanski predstavi Mojstrovina za šest plesalcev). V tem kontekstu O nas z vnosi gledaliških in ekspresivnih kodov vendarle dobrodošlo razširi parametre virtuoznega plesa in ustvari bolj odprte odrsko-atmosfersko-gibalne podobe. A nemara bi bilo z razpiranjem ali dekonstrukcijo virtuoznega pristopa te parametre mogoče razširiti še bolj in bi se obravnavana tematika polnejše razcvetela do svojega potenciala, napovedanega kot »večplastna narava ženske izkušnje«.

Hotimir Knific, Romana Humar, Tjaša Bucik, Alenka Dereani, Patricija Crnkovič, Enja Mladenović, Ema Skaza

Povezani dogodki