Besedilo Gibanje s podnaslovom Tehnologija in koreografija strahu mladega srbskega dramatika Dimitrija Kokanova (prevod Aleksandra Rekar) je senzibilno in introspektivno delo, spretno sestavljeno iz več monoloških izrek, ki skupaj spregovorijo o doživljanju dobe, v kateri se zdi, da se krha vse od identitete, časa, prostora – do želja kot (vsaj poskusa) nečesa najpristnejšega, kar (si) lahko posameznik (za)misli. Uprizoritveno besedilo v organski mešanici naturalizma in nežnega simbolizma spretno oblagajo v nenasilni količini dozirani avtorski osebnoizpovedni pasusi ustvarjalcev, celota pa tvori gost in večplasten premislek o dojemanju samega sebe in okolice, v katero se posameznik (v svojem nenehnem gibanju) vključuje.

Konceptualni okvir režiserja Juša Zidarja raziskuje gibanje kot fenomen več formatov: gibanje se v uprizoritvenem dogodku vpisuje kot fizični, mentalni, družbeni, navsezadnje tudi jezikovni fenomen, ki mu kljub ukleščenosti v postkapitalistični kontekst vedno znova uspeva biti agilen in pregiben. S smotrno dramaturško zaokroženostjo (dramaturginja Eva Kraševec) tako tudi spremljanje predstave postane gibanje po miselnih ploskvah ne le dramskih likov, temveč tudi ustvarjalcev osebno – nepopustljivo razlivanje intime je tisto, ki gledalkino pozornost vedno znova vleče (nazaj) v gostoto uprizoritvenega besedila in večplastnosti njegove sporočilnosti. Intimnost doživljaja se prične že pred začetkom s skrajno senzibilnim, a direktnim nagovorom igralcev, ki se k svoji publiki primikajo z vprašanji o naših pričakovanjih in željah kot vodilu ogleda predstave. Trojec Polona Juh, Nejc Cijan Garlatti in Benjamin Krnetić v usklajeni, neprisiljeni igralski maniri plete vse kompleksnejšo mrežo, kjer se nenehno izmenjujejo trije (ali več?) dramski liki ter trije igralci ansambla SNG Drama Ljubljana, ki širijo pomensko polje z lastnim izkustvom (igralka je najprepričljivejša takrat, ko v vlogi začutimo njo samo, ne le lik, kot sugerira uprizoritev). In res je, da začutimo vse tri ne le kot interprete v odnosnosti do interpretiranega lika, temveč tudi kot posameznico in posameznika, ločenega od vseh likov, ki jih uteleša. Polona Juh ni le dramatično usodna, temveč hkrati subtilno ranljiva v retrospektivi svoje kariere, družine in odnosa do gledališča; Nejc Cijan Garlatti svoj nastop gradi dostojanstveno, premišljeno, vendar hkrati občutno čustveno in z izrazitim osebnim pečatom; Benjamin Krnetić pa v svoj tekstovno-čustveni material v osmišljeni meri pridodaja blago (samo)ironijo in humornost, s čimer izpostavlja dvojnosti ustvarjalnosti, vizije in eksistence same, pri čemer je vse to lahko hkrati zabavno in boleče (ne, verjetno res nikoli ne bo igral kneza Miškina). Upovedovalno besedilo je tako valovanje čustev in osebnosti, med seboj pretočnih tudi prek drobnih, a vsebinsko izčiščenih kostumsko-maskerskih sprememb (kostumograf Matjaž Plošinjak), predvsem pa bogatega notranjega svetovja – Gibanje v aktualni poplavi avtorskih projektov s skrhanim izvornim besedilom pokaže, da obilen avtorski poseg oziroma dodatek v dramsko besedilo lahko oplemeniti svoje tekstovno izhodišče, če je le ta poseg utemeljen z jasnim namenom.

S smotrno dramaturško zaokroženostjo (dramaturginja Eva Kraševec) tako tudi spremljanje predstave postane gibanje po miselnih ploskvah ne le dramskih likov, temveč tudi ustvarjalcev osebno – nepopustljivo razlivanje intime je tisto, ki gledalkino pozornost vedno znova vleče (nazaj) v gostoto uprizoritvenega besedila in večplastnosti njegove sporočilnosti.

Igralska interpretacija je tesno navezana na prostor, ki je eden od bistvenih elementov, celo akterjev te uprizoritve (scenograf Branko Hojnik). Bar Cukrarna s kasnejšim premikom v razstavne prostore ponuja iztočnice za nove premisleke o igralskem gibanju – še bolj pa morda o gledalskem. Že ob vstopu v kavarniški prostor, kjer gledalka zasede poljuben prostor za mizo, obkrožena z naključnimi ljudmi, se bolj in bolj vzpostavlja zavest, da je gibanje vedno premik v prostor, ta premik pa je redko individualistično dejanje, temveč je vedno v korelaciji s sočlovekom. Kavarna, v katero posamezniki zahajamo zelo namensko in v dogovorjeni (bodisi prostočasni bodisi poslovni) družbi, postane okolje kolektivne izkušnje, v katerem je ob dodelani svetlobni dramaturgiji, ko luči središčijo vsako mizo posebej, nato pa gledalce vse bolj povezujejo v enotno zaokroženo celoto (oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski), opazovati svoje sogledalce skoraj enako intrigantno kot spremljati predstavo. Pogledi se tako v dolgih monoloških pasusih, ki v svoji gostobesednosti mestoma postopoma slabijo pozornost, nemalokrat naključno ali nalašč srečajo, iščejo, opazujejo in voajersko preučujejo mimiko v dogajanje zatopljenih soljudi. Nemalokrat pozabljamo, da med predstavo tudi med publiko poteka svojevrstno dogajanje, ki je vedno znova presenetljivo, inspirativno in dramatično – predstava hote ali nehote, v vsakem primeru pa efektivno pokaže tudi to plat uprizoritvenega dogodka, ki ga zopet lahko razumemo skozi prizmo gibanja, kot ga raziskujejo snovalci.

Kar se prične kot popotovanje v drugega (torej v igralko in igralca), postane v sklepnih trenutkih uprizoritve izrazito potapljanje vase. Plastenje razgibavanja se zaključi v gibanju kot odhajanju oziroma gibanju ob (bodisi metaforičnem bodisi konkretnem) koncu in še dlje. Tu se uprizoritev umakne, pusti gledalko samo s seboj ter jo ob meditativnem okolju, valovanju in blagi monološki spremljavi (v fatalni, a pomirjujoči izvedbi Polone Juh) pospremi v intimno, vase zaprto preudarjanje o lastnem nenehnem premikanju, zamikanju, upočasnjevanju in pospeševanju, ne nazadnje pa tudi utopičnem pričakovanju premora, ki ga ne more (več) biti. Gibanje prek celotnega dogajanja nikoli ni prelahkotno dobesedno, temveč mu z izrazom svoje evforije in bolečine uspe zelo jasno pokazati na tanko ločnico med gibanjem kot posameznikovo nujo, morda potjo k samouresničitvi, in simptomatskim gibanjem, ki ga generira ustroj našega sveta (kar na primer subtilno pokaže vedno bolj neusmiljen prizor z nogometno žogo). Tudi lastne, privatne želje, ki jih na pobudo ustvarjalcev nosimo vso predstavo, v simpatični novoletni maniri, kmalu pa v skoraj utesnjujoči nezmožnosti targetiranja točnega trenutka, v katerem bi ta želja »zaživela«, na koncu sprožijo čudno misel, da v nenehnem gibanju bolj in bolj klestimo kar sami sebe – svojo identiteto in občutek namembnosti (pomembnosti?) na tem svetu. Pravega konca ni, uprizoritev bolj kot dogodek o(b)staja kot občutek in relevantna konkretizacija vprašanja smisla, ki si ga zastavlja vse premnogo členov naše družbe; ostane pa zavedanje, da smo (kot pravi besedilo) res mi prostor premikanja in to, kar je v gibanju. Na nas je, kam bomo svoje premike usmerili – ali pa kako bo gibanje usmerilo nas.