Morda ena najbolj splošno prepoznanih socioloških paradigm, ki je zlahka in pogosto aplicirana tudi izven mej panoge, v grobem pravi, da nič v družbi ne obstaja popolnoma neodvisno od konteksta, v katerem se nahaja. Prav historične okoliščine določajo ne le obliko nekega družbenega pojava, temveč kontekstualizirajo tudi njegovo recepcijo. Kako močen je vpliv tega okvirja, priča paleta branj, ki jo ponudi predstava Heroj 3.0: Več kot le besede Uroša Kaurina in Vita Weisa, tretji del njune avtorske sage, ki vsebinsko permutira v zgodbo o herojstvu (Heroj 1.0), pa pripoved o gledaliških konvencijah (Heroj 2.0) ter se v zadnjem delu osredišči na tisto podstat (če še malce ostanemo v sociologiji), ki je sijala v prvih dveh delih – njun odnos.
Vpliv konteksta se vpiše v njun uprizoritveni koncept, ki je zgrajen kot serija krajših prizorov, kjer ni prostora za besede in govor, ki se umakneta izrazni in narativni moči njunih teles. Le-ti sta bili zaradi same fizičnosti igre Kaurina in Weisa in zaradi minimalne količine scenografije in rekvizitov v ospredju že v prvem in drugem delu; tokrat pa je uprizoritev, tako kot njena rdeča nit, res napeljana samo okoli njiju in nastane prostor, da bi lahko zasijala prav v tem, kar ju odlikuje, v celostni fizični in posledično realistični prezenci na odru. Preprosta zasnova prizorov, ki težijo h komičnosti in jo enoplastno preigravajo bodisi skozi antagonistično bodisi kolegialno plat, v dramaturgiji sosledja izriše boj (ali pa celo mesarsko klanje) za prevlado enega izmed njiju, očitno ključni element njunega prijateljstva. Pri izbiri gibalnega materiala pri tem posegata v polje klišejev, kot je bojevanje z rogovi ali pa bockanje ter bojevanje s penisi, s čimer otroškosti ne kažeta le skozi lastni igrivi in zafrkantski prezenci, temveč tudi na samem (ne)kompleksnem nivoju materiala.
Tudi vizualna podoba ostaja preprosta, na zadnji tretjini odra sta z leve in desne strani napeti dve črni zavesi, ki služita kot garderobi in kot skladišče za nabor rekvizitov, ter kot skrivališči omogočata markiranje prehodov med posameznimi prizori. Prav ta bazičnost pa paradoksalno odpira vprašanja raznolikih kontekstualiziranih branj, saj se predstava močno opira na seznanjenost publike tako s samo herojsko serijo kot tudi z njunim prijateljstvom, zato nekateri prizori v lokalnem kontekstu zazvenijo popolnoma drugače kot bi najverjetneje nekje, kjer nastopata prvič. Pri tem izstopata dva prizora – posilstvo in poljub – ki s tem specifičnim kontekstom neobremenjenemu gledalcu narativno linijo obarvata s homoerotičnimi tematikami.
Govoriti brez besed je umetnost. Dobesedno. Likovna, filmska, stripovska, gledališka, plesna. Pa tudi v prenesenem pomenu. Pripovedovati kompleksno in se sočasno izogniti pretirani hermenevtičnosti ali banalnosti je problemsko vprašanje, ki ga nakazujejo pomankljivosti predstave Heroj 3.0. Še posebej, ko jo, neizogibno lokalnemu kontekstu, sopostavimo ob bok predhodnemu delu (2.0). Tudi tam najdemo preigravanje klišejev, a ne gibalnih, temveč dramskih, in elemente prijateljske tekmovalnosti, ki nasmejejo, a so sočasno zaradi premišljenega preobračanja igralskih stereotipov tudi samonanašalne zbadljivke, a ne pozabita tudi na pretanjene trenutke melanholije, ki nas popeljejo preko banalnosti. V verziji 3.0 pa se zdi, da je tudi njun najboljši element, neoprijemljiva kemija, sploščena na proizvajanje smeha.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike:
https://malasolakritike2016.wordpress.com/